Tiskane izdaje
Založba Krtina, ki skrbi za izdaje temeljnih del filozofske tradicije in modernih klasikov, je tokrat poskrbela za prevod Filozofskih raziskav Ludwiga Wittgensteina, ene najbolj intrigantnih figur filozofije 20. stoletja.
Za življenja je Wittgenstein objavil eno samo delo, pa še to na pobudo Bertranda Russlla – Logično-filozofski traktat (1921), s katerim je utemeljil analitično filozofijo logične analize. Ko je konec dvajsetih let z Russllovo pomočjo postal profesor v Cambridgeu, je povsem spremenil svojo usmeritev.
Filozofske raziskave, ki naj bi povzele to novo fazo njegovega delovanja, so ostale nedokončane; objavila jih je njegova učenka Gertrude Elizabeth Margaret Anscombe leta 1953, dve leti po avtorjevi smrti. Tudi to delo je utemeljilo novo filozofsko usmeritev, tako imenovano filozofijo običajnega jezika, ki sta jo kasneje sistematizirala predvsem John Austin in John Searle.
Kot nam pove Wittgenstein v uvodu svojih Raziskav, njegova misel nima klasične strukture filozofskega teksta, ampak je sestavljena iz avtorjevih ohlapno povezanih fragmentov. Ta forma filozofiranja je tesno povezana z njegovim filozofskim doprinosom. Wittgenstein sodi k moderni lingvistični paradigmi, ki postavi realnost in subjektivnost v razmerje z jezikom.
Pri njem, Martinu Heideggerju in Jacquesu Derridaju postane jezik absolutni horizont realnosti, ki nima več svoje zunanjosti, zapiše Jure Simoniti v spremni besedi. »Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« je znana Wittgensteinova misel v Traktatu.
A za kateri jezik gre? Wittgensteinov odgovor je: običajna vsakdanja govorica. Z jezikom počnemo vrsto stvari: ugotavljamo dejstva, sprašujemo, izražamo čustva, argumentiramo in prepričujemo, grozimo, obljubljamo, zapeljujemo itn. Vse te različne jezikovne prakse povezuje niz »družinskih podobnosti«, ne pa ista globlja univerzalna struktura. Iz tega vpogleda v naravo jezika je Wittgenstein izpeljal tri teze, ki so izjemno vplivale na nadaljnji razvoj filozofije.
Prvič, vsak jezik je del neke »življenjske forme«, specifične kolektivne prakse: znanstvena govorica je del znanstvene skupnosti, izražanje čustev in zapeljevanje sta del erotične prakse itd. Če se omejimo na jezik kot na čisto formalno strukturo, povsem zgrešimo dejansko delovanje jezika.
To nas pripelje do druge teze: besede in izrazi nimajo pomena sami po sebi, pomen besede je v njeni uporabi, v tem, kaj hoče govorec z njo doseči. Tretja teza, logični nasledek prvih dveh, pa je, da zasebni jeziki ne obstajajo: tudi naša najbolj intimna doživetja so že jezikovno in družbeno posredovana, možna so le znotraj specifične jezikovne skupnosti.
Pri Wittgensteinu fascinira njegova eksistencialna angažiranost. V njegovem delu analiza ustroja jezika prehaja v eksistencialno analizo in celo v mistično izkustvo. Njegove reference so tudi sveti Avguštin, Søren Kierkegaard, Otto Weininger in Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Zaradi vsega tega je še danes živ mislec.
