Tiskane izdaje
Zbirka Labrador Kajetana Koviča je izšla leta 1976, sedanji ponatis pa prinaša, kar je seveda najbolj zanimivo, tudi osemnajst novih, neobjavljenih pesmi. Knjiga ima tri rojenice, same ženske: Nelo Malečkar, urednico na Mladinski knjigi, Nino Kovič, pesnikovo hčer, ter Meto Wraber, ki je novi Labrador ilustrirala in oblikovala.
Knjiga malo večjega formata vzbuja na prvi pogled, tudi zaradi mehkega, akvarelnega tipa ilustracij, napačen vtis, da gre za mladinsko izdajo.
Labrador je osrednja Kovičeva knjiga poezije za odrasle. Seveda si je ime ustvaril že prej, v šestdesetih letih, z zbirkami, kot so Korenine vetra, Ogenjvoda in Vetrnice, poleg tega je bil eden od mladih pesnikov v splošno čaščeni zbirki Pesmi štirih (1953).
Te knjige so prinesle Kovičevo varianto intimizma, ki je bila zaznamovana z opazno večjo mero simbolizma kot poezija ostalih »intimistov«. V Labradorju se je njegov simbolizem osamosvojil, stkal je metafizični svet, ki ga enakovredno tvorijo narava, človek in zgodovina.
Kovičevi metafizični svetovi, v katere sodijo rastlinski, živalski in človeški dogodki, so postavljeni v nejasne časovne dimenzije, morda tudi v čas pred stvarjenjem, toda ne glede na njihovo pesniško zunajzgodovinskost je vanje položena sled človeške zgodovine. Ko beremo to poezijo, imamo občutek, da se potikamo po samozadostnih pokrajinah brez človeka, toda nemo obetavnih: v njih se bo morda vse šele zgodilo.
Krona tega tipa simbolizma je pesem Južni otok, ki je z liturgičnim nagovarjanjem metafizične substance postala najbolj prepoznaven znak novega slovenskega pesniškega simbolizma, med bralstvom pa najbolj priljubljena Kovičeva pesem – če seveda odštejemo junake njegovega ustvarjanja za otroke.
A s hladnim Labradorjem in v njem zajetim rojstvom poganskega človeštva je že skoraj štirideset let, kot pač je. Kovič je v naslednjem četrtstoletju napisal še nekaj odmevnih zbirk (Dežele, Poletje, Letni časi, Sibirski ciklus in druge pesmi raznih let). Pred šestimi leti je zbolel in ni mogel več sam skrbeti zase, od takrat je njegovo življenje spremljala zgodba, ki je bolj kot s pesništvom povezana z neuglednimi okoliščinami.
No, zdaj so se stvari menda uredile, kar pa zanima nas, so nove pesmi. Te so verjetno nastale še pred boleznijo; to namreč ni čisto jasno, tega ne izvemo niti iz osebno intoniranega spremnega besedila hčerke Nine, zapisanega kot Neodposlano pismo.
A kakorkoli, nove pesmi, objavljene v razdelku Romanje, so zdaj na vpogled. Te pesmi ne zapuščajo Kovičevega doživljajskega sveta, ne tiste v kitični, ne one v prosti verzni formi. Jesen, Zima, November, Dež, Potok, Listje, Cvetovi, Atlantida so besedila, ki nadaljujejo njegovo mehko deskripcijo neantropomorfizirane narave, nekatere druge, Odsotnost, Drugo okno, Zbežal bom, Hvalnica vetru, Žalost pa so takšne, kot da je vanje dahnila smrt.
V njih so na primer naslednji verzi: Pozno sonce žarke rdeče / na nagrobni kamen meče. / Kjer žarita v isti črti / datum rojstva, datum smrti. Čisto zadnji verzi te knjige (zadnja kitica pesmi Romanje) in morda zadnji Kovičevi verzi sploh, pa se glasijo: Potem tišina. Neizmerno tiha. / Sen, ki zavetno lega na oči. / Samo neslišni nočni veter diha / vanj temno hrepenenje, ki boli.
