Tiskane izdaje
Ameriški pisatelj z grškimi koreninami Jeffrey Eugenides si je s prvima dvema romanoma utrdil položaj pisatelja prve lige (spada v veliko trojico ameriških pisateljev, rojenih okoli leta 1960, poleg Jonathana Franzna in Davida Fosterja Wallacea), s tretjim romanom, Poročnim zapletom, pa ga je samo še potrdil.
Za prva dva njegova romana so značilne rahlo nenavadne teme: v Deviških samomorih je v prvi osebi množine govor o sestrah, ki so se naveličale življenja in zato naredijo samomor, v Middlesexu pa v maniri velikega ameriška romana izriše družinsko sago s hermafroditom v glavni vlogi.
Roman Poročni zaplet se zdi na videz drugačen, saj v njem ni ničesar zelo nenavadnega, v resnici pa je prvima dvema Eugenidesovima romanoma po nečem zelo podoben – tudi v njem je govor o odraščanju in dozorevanju glavnih junakov, tudi v njem je glavno vprašanje, kaj bodo mladi junaki naredili s svojimi življenji.
Tretji Eugenidesov roman se inteligentno poigrava z narativnim pripomočkom, ki je, zgodovinsko gledano, pripeljal roman do vrhunca – poročnim zapletom. S takim poročnim zapletom, na kakšnega, denimo, naletimo v Prevzetnosti in pristranosti Jane Austen, ko se dekle iz nižjega razreda s poroko povzpne v višji razred, na poti do tja pa se zaradi strogih in rigidnih družbenih omejitev seveda pojavljajo zapleti.
In kakšen je lahko postmoderni poročni zaplet, remake romance 18. ali 19. stoletja, v času, ko ni več jasnih in neprehodnih družbenih razredov in ko sta seksualna svoboda in feminizem naredila svoje? Eugenides poskuša najti odgovor skozi tri romaneskne like: dva mladeniča in mladenko, ki študirajo na kolidžu Brown v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se srečajo na seminarju iz semiotike.
Gre za čedno, a negotovo Madeleine, ki študira angleško literaturo, genialnega in norega Leonarda, s katerim se Madeleine zaplete v ne najbolj srečno zvezo, saj fant zapade v manično depresijo, in diplomanta religioznih študij Mitchella, ki predstavlja tretjo stranico trikotnika. Mitchella poleg neuresničene ljubezni do Madeleine mučijo tudi globlja vprašanja boga, ljubezni in življenjskega smisla nasploh (deli si tudi kar nekaj biografskih podobnosti z Eugenidesom, saj je grškega porekla in prihaja iz Detroita, tako kot pisatelj).
Poročni zaplet si postavijo glavni junaki sami, saj jim ga družba ne zmore. Napetost izvira iz tega, da prijetna Madeleine očitno ne spada v nori Leonardov svet, temveč v svet veliko bolj normalnega Mitchella.
Poročni zaplet kot narativni pripomoček ni edini literarni instrument, ki ga prevprašuje roman. Še veliko bolj pomembno je prevpraševanje koncepta ljubezni kot take. Madeleinina ljubezenska dejanja in razmišljanja namreč spremljajo citati iz Fragmentov ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa.
Z enim stavkom bi lahko rekli, da je Poročni zaplet inteligenten, intelektualen roman, ki se poigrava z na videz trivialnimi, a v resnici ključnimi momenti literature in prevprašuje pojem ljubezni.
