Tiskane izdaje
Starec ruskega pisatelja Jurija Trifonova (1925–1981) je roman o spominu, resnici in krivdi. Prespraševanje teh pojmov se dogaja v času ruske revolucije med leti 1918 in 1921, v vročičnem, razburkanem, strastnem času, polnem težkih, morda tudi ne do konca premišljenih odločitev.
Osrednji junak, »starec« iz naslova, je Pavel Jevgrafovič Letunov, ki z družinskimi člani preživlja vroče poletje 1973 v naselju dač na obrobju Moskve. Magdalenica, ki odpelje njegov spomin šestdeset let nazaj, v čas revolucije, je pismo mladostne prijateljice in ljubezni Asje. Ta se mu hoče zahvaliti za pomoč pri rehabilitaciji njenega moža Migulina, poveljnika donskih kozakov in privrženca revolucije, ki so ga boljševiki usmrtili leta 1921.
Letunov se popolnoma potopi v preteklost, intrigira pa ga vprašanje, ali je bil Migulin lojalen boljševiški stvari ali je bil samo kozaški nacionalist. Še bolj ga žre vprašanje, koliko je pravzaprav kriv za njegovo smrt. Obenem se Letunov ne more izogniti dogajanju v sodobnosti. Člani njegove družine se namreč ukvarjajo z vprašanjem, kako si pridobiti boljšo in večjo dačo, in starcu očitajo, da se pri tem ne angažira dovolj.
Knjiga ni preprost bralni zalogaj – prej obratno, precej zahtevna je, vsaj za tiste, ki se ne spoznajo v vseh detajlih na rusko revolucijo. Bralec je torej pred nenehnim izzivom, da bo izgubil rdečo nit. Naprej ga vleče nekakšna strast, frenetičnost, s katero je roman izpisan. Ker je bil tudi oče Jurija Trifonova revolucionar, ki je sodeloval v vstaji v Rostovu in državljanski vojni ter bil med stalinističnimi čistkami likvidiran, sumimo, da sta pisatelja vlekla k tematiki tudi družinska vpletenost v dogajanje in dejstvo, da je tudi sam nosil posledice revolucionarnega dogajanja.
Trifonov je bil namreč zelo zaznamovan s tem, da je bil sin sovražnika naroda. Rasel je brez staršev (tudi mati je bila osem let v gulagu) in ni imel pravice do šolanja. Delal je v tovarni in si šele sčasoma pridobil toliko zaupanja oblasti, da so mu dovolili obiskovati Literarni inštitut Maksima Gorkega. Kljub vsemu mu je uspelo narediti veliko literarno kariero, ki se je končala leta 1981, ko je bil glavni kandidat za Nobelovo nagrado, a je ni dobil, ker je le malce pred tem umrl.
Njegov opus se v grobem deli na dva sklopa: na literaturo, ki se ukvarja z vsakdanjim življenjem urbanega moskovskega prebivalstva, in literaturo, ki se ukvarja z zgodovino in revolucionarnim časom. Literatura Trifonova ni ravno disidentska, je pa pogumna, tako kot roman Starec, saj je z njim v času Brežnjeva, ko je knjiga izšla, načenjal tako vprašanja obnašanja posameznikov v revoluciji 1918–1921 kot vprašanje zasebne lastnine.
