Tiskane izdaje
Britanski pisatelj J. G. Ballard (1930–2009) je klasik distopičnih znanstveno-fantastičnih romanov, žanra, ki cveti tudi v sedanjem času. Spomnimo se samo Iger lakote Suzanne Collins, Ceste Cormaca McCarthyja ali Silosa Huga Howeyja in drugih nadaljevalcev literarne tradicije, ki jo je vpeljal in ji s svojim originalnim stilom dal veljavo prav Ballard.
Še bolj kot po klasičnih distopičnih romanih s popisi naravnih kataklizem pa je Ballard znan po dveh nekoliko drugačnih delih, ki pa sta doživeli odlični ekranizaciji. Prvo delo je napol avtobiografski roman Imperij sonca, ki ga je posnel Steven Spielberg, drugo pa Trk, ki ga je posnel David Cronenberg.
Suša je nastala leta 1965 in velja za eno najboljših del pisateljevega zgodnjega obdobja. Smo v tipičnem ballardovskem svetu: Zemljo zaradi industrijskega onesnaževanja prizadene hudo pomanjanje vode in človeštvo je resno ogroženo, takorekoč na robu izumrtja.
Vzrok naj bi bil nekakšen radioaktiven filter na površini morja, ki se je naredil iz odvržene nesnage in sedaj preprečuje izhlapevanje vode. Pokrajina je drastično spremenjena, surrealistična (z direktno navezavo na surrealistično sliko Jours de lenteur Yvesa Tanguyja, ki je navedena v knjigi) in kar je še najbolj zanimivo, je nekakšen odsev protagonistovega notranjega mentalnega stanja.
Ta protagonist je dr. Charles Ranson, ki se s še z nekaj drugimi protagonisti zadržuje na opustelem območju ob izsušenem jezeru in reki, medtem ko je večina ljudi v obupnem poskusu najti vodo zbežala na morsko obalo. Opazuje, kaj se dogaja z naravo in ljudmi, opazuje norost in nasilje, ki izbruhnejo v stanju velike ogroženosti. Kmalu je Ranson prisiljen oditi k morju, ostane le ekscentrični arhitekt Lomax z manjšo skupino ljudi, saj pozna skrivne cisterne, ki jim omogočajo preživetje, predvsem pa ga žene maščevalna uničevalnost.
Drugi del se dogaja deset let kasneje, ko se Ranson znajde na obali, med sipinami soli, kajti tudi morje je izsušeno. Tretji del popisuje njegov povratek k notranjost dežele skozi opustelo pokrajino in ostaline civilizacije in iskanje oaze z vodo, kjer bi bilo možno preživetje. A tu ga čaka presenečenje ...
Roman odlikujejo številni skorajda lirični opisi apokaliptičnega sveta, intenzivnost, trenutki razsvetlitve v prevladujoči temačni atmosferi, problematični in težki liki, nekakšna hipnotičnost. Zagotovo je to zelo originalno delo, še posebej če upoštevamo, da je nastalo davnega leta 1965 in da se danes dejansko soočamo s številnimi klimatskimi katastrofami.
Tisto, kar je najbolj intrigantno, pa je to, da je vsa zgodba v bistvu metafora za stanje človeškega uma. Ta ekološki triler v resnici popisuje padec civilizacije, ki se ni zgodil nekje zunaj, temveč v naši zavesti.
