Tiskane izdaje
Kateřina Tučková (1980) je prozaistka in kuratkorka likovnih razstav z doktoratom iz umetnostne zgodovine. Po noveli Montespaniáda (2006) je knjižno izdala še dva romana: Izgon Gerte Schnirch (Vyhnání Gerty Schnirch, 2009), ki govori o usodi češkoslovaških Nemcev in njihovem izgonu iz Brna maja 1945, in Žítkovske boginje (Žítkovské bohyně, 2012, v slovenščini 2015, založba Sanje, prevedla Anjuša Belehar). Njen drugi roman je prav tako uspešnica, saj je bilo prodanih že več kot devetdeset tisoč izvodov knjige.
Roman je preveden kar v petnajst jezikov, govori pa o skrivnostnih šamankah, »boginjah«, ki so živele v krajih ob meji med Češko in Slovaško republiko. Za obe deli je avtorica dobila vrsto nagrad.
Zasloveli ste z dvema romanoma: Izgon Gerte Schnirch in Žítkovske boginje. Obe deli obravnavata tematiko, ki je (ne le) v vaši domovini še do nedavnega bila tabu. Po vojni je na podlagi Beneševih dekretov zaradi tako imenovane kolektivne krivde bilo izgnanih iz Češkoslovaške skoraj tri milijone Sudetskih Nemcev. Šamanstvo ali čarodejništvo pa je pri vas po dolgih stoletjih iztrebil šele češkoslovaški komunistični režim. Bi lahko rekli, da je tovrstna literatura trend, ki ste ga v zadnjem času aktualizirale vsaj tri avtorice – Radka Denemarková, Anna Zonová in vi?
Povojni izgon češkoslovaških Nemcev je po dolgih desetletjih tabuizacije le ena od tem, ki so prišle na plan po žametni revoluciji leta 1989. Soočiti smo se morali tudi s povojnim surovim uveljavljanjem kolektivne krivde in izgonom Nemcev, s konfiskacijo njihove lastnine, zaplenili so jo celo Judom, pa so se šele vrnili iz taborišč, če so se opredelili za nemški in ne češki jezik in kulturo.
Podobno se je dogajalo najrazličnejšim narodnostnim in verskim manjšinam ter tistim, ki so hoteli živeti na svoj starodavni način, kot recimo žítkovske 'boginje', kakor jih je poimenovalo ljudstvo. Zato ni nič nenavadnega, da smo se literati lotili teh tem. Mene je v obeh romanih zanimal družbeni kontekst, grobo kršenje človekovih pravic, ob tem zlasti zgodbe žensk in otrok, torej najranljivejše skupine, ki pri vsem tem večinoma ni bila nič kriva. Mislim, da velja enako za Radko Denemarkovo in Anno Zonovo.
Žítkovske boginje bodo kmalu dosegle prevod v petnajst jezikov in ponatis v slovenščini, Izgon Gerte Schnirch pa je doslej izšel le v italijanščini in madžarščini, ne pa recimo tudi v nemščini ali slovenščini, čeprav je tudi pri nas najti podobne dogodke. V čem vidite razlog za različen mednarodni uspeh obeh del?
Usoda Gerte Schnirch je 'politično sporna' in jo marsikdo še vedno ne zmore prebaviti. Ko s knjigo nastopam doma, na Češkem, ali v nemškem prostoru, se pokaže, da je to občutljiva tematika in nasprotja v pogledih velika in še ne premagana. Šele v sedanjem času, ko sta dozoreli že tretja in četrta povojna generacija, zadeve počasi postajajo znosnejše. V Brnu smo se lahko šele lani javno opravičili žrtvam 'pohoda smrti', povojnega izgona nemških someščanov.
Konec maja 1945, na dan sv. Rešnjega telesa, to simboliko v romanu poudarja Tučková, so proti avstrijski meji pognali od dvajset do trideset tisoč žensk, otrok in starcev, ki večinoma niso preživeli pohoda.] Šele letos so se združenja nemških izgnancev odpovedala zahtevi po vrnitvi zaplenjenega premoženja. V primerjavi s tem se tema o skrivnostnih žítkovskih boginjah – šamankah zdi veliko manj sporna, ker zadeva le usodo nekaj ljudi.
Pišete, pogojno rečeno, 'romane s kontekstom', se pravi z izrazitim realnim ozadjem. Ogrodje oziroma dogajanje se je v zgodovini že bolj ali manj samo napisalo. Torej – kako pristopate k realni zgodbi? Ji s pisateljsko imaginacijo dodajate in odvzemate (osebe, dogodke, medsebojne odnose …), oblikujete določeno predstavo o dogajanju, estetsko, denimo tudi moralno sporočilo o krivdi in odpuščanju?
Najprej se lotim temeljitega raziskovanja, branja sekundarne literature, pogovorov s pričami in strokovnjaki, poznavalci dogajanja. Ko začnem pisati, pa skušam pozabiti velik del nakopičenega znanja, da bi lahko pisala literarno delo, skratka – ne nefikcijo, poljudno strokovni tekst, pač pa roman. Dejstvo, da sem dobila navdih v neki realnosti, mi ni olajšalo dela. Nasprotno. Nobena moja proza ni biografska. Svoje osebe sem sama ustvarila, jih izoblikovala skozi njihove usode, poiskala perspektivo, obliko zgodbe, način pripovedovanja, tudi moralni apel. Večino protagonistov v svojih delih pa sem v resnici spoznala.
Znano je, da ste šli peš po poti 'pohoda smrti' in prepotovali tudi Bele Karpate, da bi spoznali žítkovske šamanke. Je to dejstvo kako vplivalo na vaše oblikovanje tekstov?
Seveda, osebna doživetja so mi pomagala bolje razumeti ljudi in usode, se jim približati. Zato sem se večkrat vrnila v te kraje in med tamkajšnje ljudi in razmišljala o njih tudi med pisanjem knjig.
Oba romana sta prodajni uspešnici, ovenčana z več uglednimi nagradami. Kritike vaših del pa so kontradiktorne – ali navdušena hvala ali zavračanje vašega načina naracije, recimo v delu Izgon Gerte Schnirch. Kaj vam pove takšno kritiško razhajanje? Vam daje, recimo, kakšen nov impulz?
Recenzij svojih knjig pravzaprav dostikrat ne preberem. Pozitivnih recenzij sem seveda vesela. Hočem pa ohraniti zdravo distanco. Zame so najpomembnejši odzivi založnika in urednice določene izdaje. Z njima vedno sodelujem pri končni redakciji knjige, kar traja približno pol leta. V tistem času dobivam tudi odzive strokovnjakov, ki jim dam rokopis v branje. Ta mnenja so zame odločilna. Seveda zelo cenim tudi mnenja bralcev.
Pogosto se mi zgodi, da na kakšnem literarnem večeru nastane sprevržena polemika, zlasti ob romanu Izgon Gerte Schnirch. Žal pri nas še veliko ljudi misli, da je bil povojni izgon nemških sodržavljanov upravičen in da načelo kolektivne krivde ni protipravno, nečloveško.
O vas bi lahko rekli, da ste 'homo duplex' – gibljete se med literaturo in likovno umetnostjo, slednjo, umetnostno zgodovino, ste namreč prav tako študirali poleg češčine in iz nje doktorirali. Vodite galerijsko agencijo Ars kontakt. V vaši bibliografiji je precej več referenc na likovno tematiko kot romaneskne literature, vendar ste kot literatka veliko uspešnejši. Vidite sebe, svoje poslanstvo predvsem v literaturi ali v posredovanju ustvarjanja drugih?
Z likovno umetnostjo sem se začela ukvarjati prej kot z literaturo. Je pa res, da sem bila vedno zagnana bralka. Toda za pisanje lastne literature sem morala najprej dozoreti, zato je v moji bibliografiji več katalogov likovnih razstav in monografij kot proznih del. V zadnjem času se razmerje počasi obrača, saj več potujem s knjigami kot pa zaradi pripravljanja razstav.
Poleg tega sem se lotila organizacije festivala Meeting Brno, ki išče teme v večkulturni preteklosti našega mesta in se jih trudi aplicirati na širša, aktualna vprašanja, kot je recimo migrantska kriza, izgubljena in znova najdena domovina … festival poteka maja v obliki javnih diskusij in množice drugih umetniških nastopov.
Takšen 'festival mišljenja' vstopa v moje literarno delovanje izraziteje kot angažma na področju likovne umetnosti. Toda prihodnost bo pokazala, kako se bo razvijalo moje aktivno življenje.
Se je na Češkem mogoče spodobno preživljati s pisateljevanjem?
Kaj takega uspe redkim. Pa tudi ti se poleg pisanja po večini ukvarjajo še s čim drugim, poučujejo, predavajo na visokih šolah ali so v službi kje drugje, kar jim omogoča še pisateljsko delo. Sama tako organiziram likovne razstave ter omenjeni festival v Brnu. Oboje lahko pripravim kjerkoli in kadarkoli, in le od mene je odvisno, katere dni bom namenila pisanju literature in kdaj bom kaj organizirala.
Se kot kuratorka in organizatorka usmerjate predvsem v aktualno likovno umetnost, zlasti promoviranje mladih, še neuveljavljenih ustvarjalcev?
Po temperamentu mi bolj ustreza spremljati ustvarjalce moje generacije in rasti z njimi. Res pa je, da sem se v disertaciji posvetila raziskovanju likovnega življenja od petdesetih let minulega stoletja, delovanju likovne skupine Radar [nastala je leta 1960] in drugih likovnikov tistega časa. Zanimalo me je, koliko so se morali podrejati strogo diktirani umetnosti v tedanjem totalitarizmu. Zdaj v galerijah, kjer razstavljamo, dajem prostor predvsem mladim likovnikom, ki so pravkar končali šolanje.
Nekoč smo razstavljali po kavarnah in neznanih galerijah, zdaj pa smo se že uveljavili na umetniški sceni. Raziskujem nove, sveže pojave ter neobremenjeno iskanje novih odgovorov.
Doma, v Brnu in Pragi, kjer izmenjaje živite, vas je težko ujeti. Ali s svojimi knjigami tako veliko potujete po domovini in tujini? Ste recimo zaradi slovenske izdaje Žítkovskih boginj že bili kdaj v Sloveniji?
Včasih imam res občutek, da sem več na vlaku kot doma. V Sloveniji sem že bila, a tokrat bom prvič delovno pri vas. Festivala Vilenica se zelo veselim. Literarna srečanja bodisi z bralci ali drugimi pisatelji na festivalih, simpozijih ali rezidenčnih bivanjih me inspirirajo, motivirajo in širijo obzorje. Za svoje pisanje moram slišati zgodbe drugih, potrebujem pogovore s strokovnjaki, obiskujem arhive in specializirane muzeje. Sem človek, ki črpa iz socialne interakcije. Potem spet pridejo trenutki, 'ko me ni'. To so časi tipanja in iskanja v tihoti delovne sobe.
