Tiskane izdaje
Slišati je bilo precej pomirljivo: »Argumentov, da klasične knjigarne obstanejo, je veliko. Nenazadnje so ena najstarejših evropskih institucij, morda so samo še gostilne starejše. Nečesa, kar je staro petsto let, ne morete kar tako odmisliti ali pozabiti«.
Tole je prejšnji teden povedal dr. Miha Kovač, eden od udeležencev pogovora o preteklosti, zdajšnjosti in prihodnosti knjigarn, knjigotrštva in knjigarstva v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi v Ljubljani. Dodal je še, da ni empiričnega dokaza za mit, s katerim pogosto postrežejo knjižničarji, namreč da bi izposoja knjig v knjižnicah spodbujala prodajo v knjigarnah. Tega po njegovem vedenju ne potrjuje nobena študija, nekateri statistični podatki govorijo ravno o nasprotnem.
V debati o prihodnosti knjigarn in prihodnosti knjig so poleg Kovača, rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in vodja razvoja v Mladinski knjigi, sodelovali še Davorka Štefanec, ki že poldrugo desetletje vodi koprsko knjigarno Dom knjige, lastnik založbe Miš Janez Miš in direktor novomeške založbe Goga Mitja Ličen.
Digitalne apokalipse ni!
Informacija, ki jo je v odgovoru na vprašanje, kako naj se obnašajo knjigarne, da bodo preživele naslednjih deset, petnajst let, navrgel Kovač, daje misliti – v zadnjem letu se je prodaja elektronskih knjig v Združenih državah, vodilnem svetovnem knjižnem trgu, ustavila okrog dvajsetodstotnega deleža in stagnira, prodaja tiskanih knjig pa nenadoma spet prav lepo teče; v Nemčiji, kjer imajo e-knjige bistveno manjši delež v prihodkih založnikov, je prodaja podobno padla. Se tiskanim knjigam in klasičnim knjigarnam torej ne piše več tako slabo, kot so napovedovali, se bralci in kupci knjig vračajo v knjigarne in odnašajo izvode?
Če bi sodili po nedavnem članku v New York Timesu, se knjigarnam in založnikom ni česa bati, saj se zdi, da se je panika ob negotovi usodi tiskanih knjig in knjigarn pomirila: analitiki so še pred nekaj leti prerokovali, da bo prodaja e-knjig do leta 2015 prehitela prodajo klasičnih tiskanih, a to se ni zgodilo, na ameriškem knjižnem trgu je opaziti znamenja, da se del bralcev elektronskih knjig vrača k tiskanim izdajam oziroma se spreminja v hibridno bralsko publiko, ki bere tako na zaslonu kot na papirju.
Res je, da je bil vzpon e-knjig veličasten in za nekatere grozeč, med letoma 2008 in 2010, torej v vsega dveh letih so pri prodaji e-knjig v ZDA beležili 1260-odstotno rast, vendar je prodaja e-knjig po podatkih Zveze ameriških založnikov, ki ji poroča okrog tisto dvesto založniških podjetij, v prvih petih mesecih letošnjega leta padla za deset odstotkov.
Lansko leto so imeli digitalni naslovi onkraj Atlantika dvajsetodstotni tržni delež, približno enak torej kot pred nekaj leti, tudi bralnikov so prodali manj, okrog dvanajst milijonov, leta 2011 jih je šlo v promet še dvajset milijonov, v letošnjem prvem četrtletju pa je po raziskavi podjetja Nielsen število ljudi, ki berejo izključno z bralniki, padlo na dvaintrideset odstotkov. Še pred tremi leti so imeli natančno polovični delež med bralci.
Tukaj se, kot piše New York Times, vidi presenetljiva odpornost oziroma prožnost tiska, kljub navidez negotovim razmeram je pomagala mnogim knjigotržcem, neodvisne knjigarne, ki sta jih pretili dotolči recesija in cenovna konkurenca, kakršno si lahko privošči največja spletna knjigarna Amazon, so si opomogle in videti je celo nekakšen preporod: pred petimi leti je Zveza ameriških knjigotržcev lahko naštela 1410 članic s poslovalnicami na 1660 lokacijah, letos so številke višje, skupaj jih je 1712, knjigarne imajo na 2227 lokacijah.
Na kavo v knjigarno
V Sloveniji tako izrazitih trendov ni videti, založba Učila International je iz verige knjigarn Felix pred časom izločila tisto na vogalu Cankarjeve in Beethovnove v Ljubljani, nekaj zato, kot nam je povedal direktor Srečko Mrvar, ker imajo v bližini že dve poslovalnici, nekaj tudi zato, ker se prodaja knjig po višini marže ne more primerjati s prodajo tekstila ali gostinsko dejavnostjo. Prostore nekdanje knjigarne, pravi Mrvar, so dali v najem, odslej bo tam kavarna.
Kakšno prihodnost knjigarn vidijo drugi? Na omenjenem pogovoru v Modrijanovi knjigarni je Davorka Štefanec navrgla, da je knjigarna pač živ prostor, in kot tak se mora prilagajati okoliščinam: »Včasih je veljala za dobro knjigarno tista, ki je imela tako rekoč vse, kar so si kupci želeli, danes, ko to ni več mogoče, je dobra tista, ki ima dober izbor. Velja prepričanje, da lahko knjige prodaja vsakdo, a to ne drži, najprej mora biti dober bralec, knjigar, ki knjig ne bere, ne bo veliko prodal.«
Podobno mnenje ima tudi Mitja Ličen: »Najverjetneje bomo šli v smeri specializacije, ob velikanski ponudbi bomo uporabniki knjigarn rabili svetovalca, a ta, knjigar, mora biti suveren in mora znati povedati kupcu, katere knjige so vredne njegovega časa katere pa ne.« Ličena sicer moti značilnost, ki druži slovensko založništvo in slovensko knjigarnarstvo: nenehno pritoževanje nad položajem, to so oboji počeli tudi v časih, ki so bili za posel precej boljši. »Gre drugače – odločil sem se, da je treba stranko prepričati, zato se moraš hvaliti, ne pa tožiti o slabih razmerah.«
Poročilo raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji iz lanskega leta sicer kaže, da še vedno največ ljudi knjige kupi v knjigarni (61 odstotkov leta 1998 in 75 odstotkov leta 2014), kar je daleč najpomembnejša prodajna pot za knjigo, pomemben odstotek kupcev, med 30 in 40 odstotki, pa si knjige nabavlja v trgovskih centrih in v spletnih knjigarnah.
Zbrani podatki, pravi eden od avtorjev raziskave Miha Kovač, so nedvoumni: Knjigarne umirajo, knjižnice pa rastejo. V primerjavi s prejšnjimi raziskavami Knjiga in bralci se je pokazalo, da se je v desetletju in pol najbolj zmanjšalo število tistih kupcev, ki so na leto kupili več kot dvajset knjig, leta 1998 je bilo takih tri odstotke, lani le še odstotek.
Zamisli o velikih knjigarnah, tako imenovanih mega knjigarnah, ki so se pojavljale pred desetletjem, so do danes usahnile: še leta 2004 je študentka ljubljanske Ekonomske fakultete Maja Žagar v diplomskem delu presojala trženjsko upravičenost naložbe v mega knjigarno v Ljubljani – pobudo za to temo je podala založba Mladinska knjiga – v prostorih nekdanjega Centromerkurja in ugotovila, da bi bila izvedljiva.
Vemo, danes se v Galeriji Emporium v palači Urbanc lahko dobro oblečemo in obujemo, beremo ali kupimo knjigo pa ne, v največji knjigarni Konzorcij, ki po številu naslovov in površini lahko spominja na mega knjigarno (pa tudi v Modrijanovi in še kje), pa si lahko med knjigami postrežemo s kavo iz avtomata.
