Tiskane izdaje
O Tedu Hughesu
Pesnik Ted Hughes je bil v usodni noči leta 1963, ko je njegova prva žena Sylvia Plath naredila samomor, v postelji z drugo žensko, s Susan Alliston, piše v novi Hughesovi biografiji oxfordski profesor, sir Jonathan Bate.
Bate je rekonstruiral zadnjo noč tragično umrle pesnice s pomočjo arhivskega gradiva in do zdaj neznanih dnevnikov, intervjuval je tudi več žensk, ki so bile v razmerju s Hughesom.
Sylvia Plath in Ted Hughes.
V knjigi Ted Hughes: The Unauthorised Life razkrije, da je Sylvia Plath tisti konec vikenda, ko je umrla, nekdanjemu možu poslala skrivnostno poslovilno pismo. V njem mu je sporočila, da bo zapustila Anglijo in da se ne bosta nikoli več videla. Hughes je pohitel k njej v London, ona pa mu je iztrgala pismo iz rok in ga sežgala.
Takrat sta se nazadnje videla in o tem poslednjem srečanju je Ted napisal pesem Last Letter, ki je izšla leta 2010, piše Bate. Začne se z vprašanjem: What happened that night? Your final night? (Kaj se je zgodilo tisto noč? Tvojo zadnjo noč?) Konča pa stavkom: Your wife is dead (Tvoja žena je mrtva).
Dan po tem srečanju je Sylvia Plath večkrat poklicala Hughesa, a na telefon se je oglasila Susan Alliston. Susanin dnevnik razkriva, da jo je ta menda mirila. V ponedeljek je Ted izvedel, da je njegova žena, stara vsega trideset let, umrla. Bate trdi, da sta se Sylvia in Ted pogovarjala o tem, da bi ponovno skupaj zaživela, po njegovem mnenju pa je pravi razlog za njeno smrt psihična bolezen.
Bate trdi tudi, da je Sylvijina smrt zelo zaznamovala Tedovo življenje. Naj je še tako poskušal pobegniti pred to tragedijo, mu ni uspelo. Pet let kasneje se je zapletel v ljubezenski štirikotnik, potem pa poročil s Carol Orchard, s katero je bil do smrti leta 1998.
Orhan Pamuk
Turški nobelovec Orhan Pamuk se je na Guardianovem srečanju v živo pogovarjal o svoji novi knjigi A Strangeness in My Mind. V njej si pisatelj zada nalogo izpisati ep Istanbula, ki se razteza čez štiridesetletno obdobje. O mestu pripovedujejo njegovi povsem običajni, pogosto nevidni prebivalci. Osrednji lik je Mevlüt Karataş, podnevi prodajalec jogurta in natakar, ponoči pa prodajalec boze, nizkoalkoholne pijače. Tu je še veliko stranskih likov, uličnih prodajalcev, prebivalcev revnih četrti.
Orhan Pamuk
»Hotel sem povedati zgodovino mesta skozi drobne uličice,« je dejal Pamuk in dodal, da rad tava po mestu ponoči, si zapisuje in fotografira z iphonom. Na vprašanje voditelja Marka Lawsona, kako mu je uspelo skonstruirati 600-stranski roman s številnimi podzgodbami, je Pamuk odgovoril: »Roman je kot drevo. Najprej zraste deblo, potem veje in potem listi. Sicer pa je ep zelo podoben freski. Začneš v enem kotu, greš v drugega in pišeš tam nekaj časa, potem spet zamenjaš lokacijo, pa poskušaš stvari popraviti in pojasniti ... in tako naprej. Tako pišem že štirideset let.«
Na vprašanje, ali po njegovem mnenju roman izumira, slavni nobelovec odgovarja: »Zadnjih sto let je prišlo do marginalizacije nekaterih literarnih oblik – poezije, drame – marginaliziral pa jih je ravno roman, ki je postajal vedno bolj popularen. V sedemdesetih in osemdesetih je vsak mlad Turek hotel postati pesnik, zdaj si tega ne želi več nihče, vsi hočejo napisati roman.«
Roberto Saviano obtožen plagiatorstva
Raziskovalni novinar in pisatelj Roberto Saviano, avtor uspešnice Gomora, se mora braniti obtožb, da je njegova knjiga o mednarodni preprodaji mamil Ničničnič ponaredek. V njej prepleta številne zgodbe, intervjuje, prepise posnetkov in lastne izkušnje z mamilaškim podzemljem. Poleti je izšel prevod knjige v angleščino, pred kratkim pa je novinar Michael Moynihan na ameriški spletni strani The Daily Beast objavil obtožbo, da si je Saviano prilastil daljše odlomke knjige brez prošnje za dovoljenje ali navajanja virov.
Roberto Saviano
Kradel je iz člankov wikipedije, Financial Timesa, Los Angeles Timesa, St. Petersburg Timesa ..., določene stvari in tudi ljudi pa si je gladko izmislil. Tak je odlomek, v katerem Saviano piše o mehiškem novinarju Bladimirju Antuni Garcíi, ki ga je brutalno umoril kartel.
Saviano je objavil svoj odgovor v časniku La Repubblica. Zatrjuje, da noben lik v njegovi knjigi ni izmišljen. Njegovo delo sodi med stvarno literaturo, a vseeno je literatura, roman, zato ni čutil potrebe po navajanju virov. Napad novinarja Daily Beasta razume kot še en poskus razvrednotenja njegovega dela.
