Tiskane izdaje
Lynch pripravlja
Ameriški režiser David Lynch se je povezal z novinarko Kristine McKenna, saj bi rad v knjižni obliki odgovoril na polemike, ki spremljajo njegovo življenje in delo. Predvidoma bo izšla leta 2017. To ne bo prva režiserjeva knjiga; leta 2007 je objavil delo Catching the Big Fish, ki govori o »meditaciji, zavesti in ustvarjalnosti«.
»Obstaja veliko 'sranja' o meni v knjigah in na spletu,« je dejal Lynch za irsko založbo Canongate, ki je pridobila pravice za izdajo Lynchevega življenja in dela v Veliki Britaniji. »Vse prave informacije bi rad zbral na enem mestu, če koga kaj zanima, bo to lahko našel tukaj. In tega ne bi naredil z nikomer drugim kot s Kristine; poznava se že dolgo in ona ve, kako se stvari streže,« je povedal.
David Lynch (desno na fotografiji).
V nasprotju z morebitnimi pričakovanji oboževalcev njegovih del – filmov Eraserhead, Modri žamet, Mulholland Drive in serije Twin Peaks – knjiga ne bo avtobiografija. Temeljila bo na intervjujih z 90 režiserjevimi prijatelji, družinskimi člani in sodelavci, Kristine McKenna pa bo iz njih stkala zgodbo o njegovi karieri. Dvojna struktura bo osvetlila, kot je zapisala založba, »njegovo izjemno ustvarjalno življenje«.
Lynch, rojen leta 1946, je študiral likovno umetnost, potem pa se je v zgodnjih sedemdesetih letih zapisal filmu. Trenutno snema tretjo sezono serije Twin Peaks, ki bo predvidoma na ogled leta 2017.
Proustove magdalenice
Znamenite magdalenice iz Proustovega dela Iskanje izgubljenega časa, ki veljajo za osrednjo metaforo francoske literature, so bile v prvih osnutkih romana najprej popečen kruh, namazan z medom, in nato trdi piškoti.
Magdalenice.
Osnutke Proustovega dela, ki pričajo o razvoju tega senzoričnega sprožilca, ki popelje pripovedovalca v otroške spomine, bo kmalu izdala pariška založniška hiša Saints Pères. »Proustove beležnice nam omogočajo videti izvor tega najbolj emblematičnega elementa njegovega univerzuma,« je sporočila založba Saints Pères.
O Verlainu
555 dni, ki jih je Paul Verlaine presedel v ječi, je bilo ključnih za njegov umetniški razvoj, trdi Bernard Bousmanne, kustos razstave, ki so jo odprli v mestu Mons. V tem času je pisal poezijo, ki danes velja za njegovo najboljšo. Morda je bil tako ustvarjalen tudi zato, ker je bil odmaknjen od pariških kavarn, piva in še posebej absinta in hašiša.
28-letni Verlaine je bil obsojen, ker je leta 1873 streljal na svojega ljubimca, 18-letnega pesnika Arthurja Rimbauda. Po še eni pijanski seansi v hotelu Liege v Bruslju je med njima izbruhnil prepir, ki se je končal tako, da je Verlaine izvlekel pištolo in dvakrat ustrelil v Rimbauda. Ena krogla je zadela tla, druga pa Rimbaudovo zapestje.
Paul Verlaine in Arthur Rimbaud.
Policija je prijela Verlaina in ob tem našla korespondenco med pesnikoma. Zaradi nje so Verlaina podvrgli ponižujoči telesni preiskavi, v poročilo pa zapisali: »P. Verlaine ima na svojem telesu znake pasivne in aktivne pederastije.« Po Bousmanneju Verlaina niso zaprli zaradi homoseksualnosti, to ni bilo kaznivo dejanje, ampak zaradi poskusa uboja.
Na razstavi je na ogled veliko rokopisov, fotografij, pisem in dokumentov, ki niso pogosto javno na ogled, nekateri kosi pa so na novo odkriti. Kustos Bousmanne je posebej ponosen na še neznano fotografijo 22-letnega Verlaina, ki je visela v kuhinji neke belgijske kmetije, in na pištolo, s katero je Verlaine streljal.
Po izpustu iz ječe se je Verlaine preživljal kot domači učitelj v Franciji in Angliji, ob tem pa je počasi tonil v alkoholizem in revščino. Ko se je vrnil v Belgijo, so ljudje pričakovali pesniškega preroka, pojavil pa se je razcapan alkoholik, ki se je boril z diabetesom, čiri in sifilisom. Umrl je zaradi pljučnice leta 1896 v starosti 51 let.
