Tiskane izdaje
Pri Celjski Mohorjevi družbi na novo natisnjeno delo Viktorja E. Frankla Preslišani krik po smislu (prevod Niki Neubauer) je pravzaprav še ena inačica na temo znamenite logoterapije. Gre v sklop tako imenovane tretje dunajske psihoterapevtske šole, če k tem pogojno prištejemo še Freudovo psihoanalizo in Jungovo analitično psihologijo.
Avtorjevo delo je podnaslovljeno s Psihoterapija in humanizem, ta nastavek pa nam pove, da bo v knjigi raznolik kolaž esejev, od razpravljanja o ontologiji, nesmrtnosti in smrtnosti do čisto uporabnih in s primeri podprtih logoterapevtskih tehnik za zdravljenje impotence.
Da avtor govori o logoterapiji nekje med psihoterapijo in humanizmom, se sliši logično, posebej, ker v enačbo vplete človekovo potrebo po produkciji smisla. Sliši se tudi kot poljuben pristop, ki postavlja na isto raven zahtevno filozofsko materijo in čisto uporabno preigravanje tehnik logoterapije.
Ko v knjigi preberemo poglavje o avtorjevih (psihiatrovih) pogledih na moderno književnost in poglavje o športu kot novodobnem asketstvu, si izčistimo sliko o tem, zakaj večji del knjige občutimo pomanjkanje teoretskega vidika in naboja.
Toda v jedru teza o logoterapiji ostaja to, kar je bila v začetku že pred drugo svetovno vojno in po njej, ko je Frankl izkusil bestialnosti koncentracijskega taborišča v Auschwitzu in Kauferingu. Posledica tamkajšnjih izkušenj, bralec se bo tega spomnil, je bilo tudi v slovenščino prevedeno delo Psiholog v taborišču smrti.
Spoprijem z determinizmom in pandeterminizmom
Volja do smisla in smisel življenja gresta v logoterapiji z roko v roki. Če je človek ranjeno bitje v izhodišču, nekako bolno in potrebno zdravljenja, se sliši smiselno, da je preslišani krik po smislu terapevtska materija prav v luči (prav tako preslišanega in spregledanega) smotra.
V tem izhodišču se spoprime z determinizmom in pandeterminizmom. Dve filozofski vprašanji, je zapisal, nista rešljivi. Prvo je problem telesa in duha oziroma razmerja med njima, drugo je problem svobodne izbire oziroma razmerja med determinizmom in indeterminizmom. Pri problemu razmerja med telesom in duhom se moramo vprašati, kaj človeka v resnici dela človeka.
Zid med dvema razsežnostma človeka, fiziološko in psihološko, je, pravi Konrad Lorenz, nepremostljiv. V geometriji velja, da če naredimo dva pravokotna prečna preseka valja, njegov vodoravni presek predstavlja krog, njegov navpični presek pa kvadrat, čeprav gre za isti lik.
Podoben je prepad oziroma razlika med somatskimi in psihološkimi vidiki človeške resničnosti. Avtor povzema modrost Nikolaja Kuzanskega, češ da kaj takega kot premostiti ta prepad najbrž ne bo nikomur uspelo, ker coincidentia oppositorum ni mogoča znotraj nobenega preseka, ampak samo zunaj tega, v naslednji višji razsežnosti.
Gre za raznovrstnost v človeku, manjka pa nam njegova enotnost, kajti ta je dostopna le v človeški razsežnosti, kot unitas multiplex, kot je zadevo označil Tomaž Akvinski. Ne gre za enotnost v različnosti, temveč za enotnost kljub različnosti.
Avtorjeva teza je, da sta svoboda in determinizem kompatibilna. Iz tega sledi, da je človeška svoboda lahko le omejena svoboda, kajti človek ne more biti svoboden od okoliščin, svoboden pa je, da do njih lahko zavzame stališče. Človekova svoboda vključuje človekovo sposobnost odmakniti se od sebe.
Kako se Frankl postavlja ob bok Freudu in njegovi šoli? Hvali ju, pove, da sta s Freudom tudi sodelovala, vendar nikoli ne pozabi pokazati na nezadostnost te smeri, ki nevrotika zna in zmore zasačiti v njegovi nevrotičnosti, ne zna pa mu priznati in določiti dostojanstva osebe. Bolj se skliče na Alberta Camusa, ki je določil en sam pravi filozofski problem: presojo o tem, ali je življenje vredno živeti ali ne.
V času puritanstva anglosaških držav so silili ljudi k obvladovanju lastnih čustev, celo k njihovemu zatiranju. Pozneje je prišlo do obrata v drugo skrajnost, zlasti s popularizacijo oziroma celo vulgarizacijo Freudovih naukov. Danes so vidne posledice skrajne permisivnosti. Prišlo je do razčlovečenja spolnosti, pravi. Po Freudu se je uveljavila ideja, da je cilj spolnosti zmanjšanje spolnih napetosti, spolni partner pa je objekt spolnosti.
Po Franklovem mnenju so to značilnosti tako imenovane nevrotične spolnosti, kajti partner ne more biti objekt, temveč subjekt, in posledica tega je monogamno in ne poligamno partnerstvo, ki pomanjkanje kakovosti nadomešča s kvantiteto, ta pa zahteva čedalje večjo in močnejšo stimulacijo, ki jo, med drugim, v obliki strahotnega biznisa prinaša pornografija.
Preslišani krik po smislu je torej smisel in opis logoterapije. To ni tavtologija. Po avtorju zavzema osrednji položaj med kvietizmom in eksistencializmom. Prvi (Platon, Avguštin) trdi, da je prava resničnost večnost, ne sedanjost, eksistencializem poudarja sedanjost. To pojasni z modelom peščene ure: kar bo še prišlo, je kot pesek v zgornjem delu peščene ure, šlo bo skozi ozko odprtino, ki jo predstavlja sedanjost, spodnji del posode, polne peska, pa predstavlja preteklost.
Zato, tako meni logoterapija, je preteklost prava resničnost. Minljivost življenja, pravi logoterapija, se nanaša le na možnosti izpolnitve smisla. Optimizem preteklosti se postavlja proti pesimizmu sedanjosti, ki ga zagovarja eksistencializem. Logoterapija meni, je zapisal, da je »nekaj, kar je bilo«, še vedno določena oblika obstoja, mogoče celo najvarnejša oblika.
Ko se je Frankl na Dunaju nekoč srečal s Heideggerjem, je ta Franklu v spomin na zadnjo stran svoje fotografije zapisal: »Kar je minilo, je odšlo, kar je bilo, bo prišlo.« Temu opisu logoterapije je Frankl nadel ime logoterapijska ontologija in znotraj nje tiči ontologija časa. Ko žena po le enoletnem zakonu v nesreči izgubi moža, ji zelo veliko pomeni, če bi se lahko zavedela, da ji nihče ne more odvzeti njene enoletne zakonske sreče. In to dokazuje, kako se v smrti vse, kar se je zgodilo in minilo, strdi v preteklosti.
Metode in tehnike
V knjigi izvemo tudi nekaj o tehnikah in metodah. Na primer o nasprotni nameri in namerni nepozornosti. S to metodo je že leta 1929, uradno in sistematizirano pa po letu 1939, ljudem pomagal pri zdravljenju prisilnih in fobičnih stanj. Metoda gre proti mehanizmu boječega pričakovanja.
Določen simptom pri bolniku zbudi bojazen, da se bo ta bodisi razvil bodisi povrnil. Strah izzove to, česar se bojimo, tako se vzpostavi začarani krog. Ena od oblik strahu je sam strah, bolniki to pogosto omenjajo kot »tesnobo zaradi tesnobe«.
Reakcija na strah pred strahom je navadno beg pred strahom. To sestavlja vzorec fobije, prvega od treh patogenih vzorcev, ki jih popisuje logoterapija. Rešitev je v nasprotni nameri, bolnik naj si želi, da bi se zgodile natanko tiste stvari, ki se jih boji. Tako neha bežati pred svojimi strahovi. Če vem, da bom padel na izpitu, naj se potrudim, da bom padel v velikem slogu in temeljito. Tako bo od procesa odpadel strah pred dogodkom.
Potem je tu še tako imenovana namerna nepozornost in kot tretji vzorec avtor postavlja spolno nevrotični vzorec. V tem vzorcu se bolnik neprestano bori za spolno zadovoljstvo, toda bolj ko se peha za zadovoljitvijo, bolj se mu ta izmika. Cilj zadovoljitve, potenca za dosego tega in orgazem kot sklep postanejo središče pozornosti.
Ob tej pretirani pozornosti se vzpostavi povratni mehanizem in spet nastane začarani krog. Da bi ga razklenili, terapevt vpelje centrifugalne sile, namerno nepozornost, ki se je pokazala za zelo uspešno tudi pri zdravljenju impotence. Sledi serija zgodb, dokazov in opisov, ki, kot rečeno, knjigo bolj popeljejo v slog priročnika kot v teoretske vode.
