Tiskane izdaje
Tadej Golob (1967) je nekonvencionalen slovenski pisatelj. Je namreč zelo raznovrsten in očitno brez predsodkov, loti se vseh literarnih zvrsti. Pisal je že knjige s področja športa (Z Everesta, avtobiografija Petra Vilfana), otroške knjige (Zlati zob in Kam je izginila Brina?), romane (s kresnikom nagrajene Svinjske nogice in za kresnika nominiran Ali boma ye?), najbolj pa je presenetil lani, ko je prišel na dan z ambiciozno kriminalko, narejeno po skandinavskem zgledu (čeprav sta od Skandinavcev, kot je dejal, na koncu ostala le slabo vreme in dolžina).
Bralstvo, tudi strokovno, je navdušeno, knjiga je doživela že več ponatisov, v knjižnicah je nenehno izposojana in pretapljajo jo v televizijski scenarij. Tisti, ki so mislili, da napete zgodbe ne uspevajo v podalpski ležerni idili, pač morajo priznati zmoto.
Pestra in dinamična
Morda tudi zaradi tega Taras veselo, a ne brez slabe vesti, skoči v posteljo z mlado in privlačno sodelavko Tino in se potem objema z njo v čolnu sredi jezera, kar ne ostane neopaženo. Bralca od tu naprej ne vleče več samo vprašanje, kdo je morilec, temveč tudi, kako se bo razpletla Tarasova zunajzakonska afera.
Starostna razlika med ljubimcema ponuja prostor za razmislek o medgeneracijskem prepadu, Taras se namreč zateka k misli, da mladih pravzaprav ne razume. Poleg Birse je v romanu še nekaj zanimivih, celo zabavnih policijskih tipov, ki poskrbijo za pestrost in dinamiko policijske skupine.
Golob se drži pravil pisanja kriminalk, stopnjuje napetost, bralca vodi v napačne stranske rokave, pravega storilca pa omenja mimogrede, ampak dovolj, da ga ima bralec na horizontu. Pri tem je še najbolj pohvalno, da vsaj navzven ni videti večjih kiksov, da zgodba stoji tudi s kriminalističnega vidika. Golob se je menda podučil pri strokovnjakih, patologih, forenzikih, mikrobiologih ... Pisatelj pripoveduje v preprostem, a sočnem jeziku, pogosto so dialogi izpisani v slengu, in zato vse skupaj deluje še bolj domače.
Ne samo krave, tudi trupla
Bohinj kot prizorišče zločina odlično funkcionira, kdo bi si mislil, da je lahko posejan ne samo s kravami, temveč tudi trupli. Golob ga popisuje z realistično natančnostjo, zdi se, da vse drži, od ponudbe v gostilnah do ribje populacije v jezeru.
Žirija, ki bo izbrala letošnjega kresnika, je v finale ob bok »visoki« literaturi torej postavila žanrsko knjigo. Zanimivo bo videti, s kakšnimi vatli bo merila tako različno konkurenco.
