Ko preostane le moč spomina

V avtobiografski pripovedi­ ­pisateljice Christe Wolf August­ (Modrijan, prevedla Ana Jas­mina Oseban), ki jo je poklonila­ možu Gerhardu Wolfu ob šestdeseti obletnici njune poroke,­ je slišati posebno glasbo. ­Pritlehno, blagozvočno, skoraj­ kot mrmranje. Sicer pa je v njem zajeto besedno mojstrstvo, predvsem pa ideološka paradigma, ki jo je avtorica zagovarjala vse življenje. To je ­zadnja knjiga v njenem opusu, preminila je leta 2011 v Berlinu.

»Kdo sem v resnici in kaj mi preprečuje, da bi bila to, kar sem v resnici?« se je spraševala Christa Wolf, eno največjih imen povojne vzhodnonemške literature, že v romanu Premišljevanje o Christi T., ki je izšel leta 1968 in je avtorico spravil onkraj meja Vzhodne Nemčije.

Doma, torej v Vzhodni Nemčiji, je Christa Wolf zaslovela z romanom Razdeljeno nebo (1963), v katerem subtilno kritizira komunistični režim; med klasike pa se je zapisala predvsem z romanom Kindheitsmuster (Vzorci otroštva, 1976). Zgodba o Jordanovi družini, ki se znajde sredi vojne vihre, korespondira s pisateljičino življenjsko izkušnjo.

Feministična naravnanost

Posebej v sedemdesetih in osemdesetih so se z romani Christe Wolf identificirale feministke. V središču njenega zanimanja so bile ženske, kot sta Christa T. ali Nelly Jordan, pa tudi mitološke junakinje, kot sta Kasandra in Medeja. V romanu Kein Ort. Nirgends (Nobenega kraja. Nikjer, 1979) je pisateljica popisala ljubezensko razmerje med pesnico Caroline von Günderdode ter pisateljem Heinrichom von Kleistom. Pripoved je podana na način pisemske korespondence med avtorjema, ki sta ustvarjala v obdobju romantike.

Medtem ko je Heinrich von Kleist kasneje zaslovel, je poezija Caroline von Günderdode ostala neznana; dokler seveda ni Christa Wolf, skupaj s predstavitvenim esejem, objavila zbirke njenih pesmi Die Schatten eines Traumes (Sence neke sanje, 1979). Poleg avtoričinega zanimanja za zgodnjenemško romantično literaturo, je roman Kein Ort. Nirgends inspirirala tudi disidentska izkušnja pisatelja in pevca Wolfa Biermanna.

Tudi v knjigi August, ki upoveduje zgodbo priletnega šoferja Augusta, spominjajoč se otroštva, preživetega v sanatoriju za jetične bolnike, je avtorica vpletla reference na nemške romantične pesnike, kot sta Schiller in Goethe. V povojnem ozračju, ko je bolnišnica puhtela od trohnobe, je osemletnemu dečku pomenila sidrišče deset let starejša Lilo. Dekle je otrokom vsak večer pred spanjem po spominu, saj knjig ni bilo mogoče dobiti, recitirala pesmi.

Ne samo da je avtorica z inkorporacijo verzov romantičnih pesnikov pokazala na dialektiko med romantičnim čustvovanjem dveh pesniških duš ter materialističnim svetom, temveč je njeno sporočilo, podobno kot v kratkem romanu August, jasno: ko vsi preživetveni mehanizmi odpovedo, ko zmanjka hrane in ljubezni, ko starši pomro, otrokom in vsem od vojne travmatiziranim ljudem preostane le še moč spomina.

Brez eksklamacij

Kvaliteta zadnje pripovedi, ki jo je spisala Christa Wolf, je v tem, da v njej – kljub povojnemu stanju – ni eksklamacij. Zaradi psihološke pretanjenosti, s katero so opisani jetični otroci, zbrani v sanatoriju, pripoved deluje naravno, nepretenciozno. Celo smrt, ki doleti posamezne otroke, je podana skoraj kot naravna danost. August, ki se je za čas ene vožnje z avtobusom spominjal, ob koncu vstopi v stanovanje in pomisli, da še zmeraj ne najde pravih besed za to, kar občuti.

Čuti namreč hvaležnost, »da je v življenju doživel nekaj, kar bi lahko, če bi se znal izraziti, imenoval sreča.« Resda se, odkar mu je umrla žena, ni nikoli navadil vračati z avtobusnih voženj domov v prazno stanovanje, kar kaže na njegovo travmatizirano osebnost, toda zaradi izkušnje v otroštvu razume, da je smrtnost mogoče transcendirati, tudi s pomočjo pripovedovanja zgodb.

Ker se je osredotočila na marginalizirane ljudi, je Christa Wolf dobila status humanistično-komunistične avtorice. Zaradi tega je bila, tako pod režimom kot v demokraciji, izpostavljena številnim kritikam. Toda njena ideološka prepričanja niso spodnesla kakovosti njenih literarnih del. Dolgo pred padcem berlinskega zidu je Christa Wolf v Vzhodni Nemčiji prejela nacionalno nagrado za literaturo, med drugim tudi nagrado Georga Büchnerja, postala je tudi članica Akademije za umetnost v vzhodnem in zahodnem delu Nemčije. Tudi po padcu zidu je Christa Wolf, ki je nasprotovala ideji združene Nemčije, trdila, da je bila Vzhodna Nemčija resnično socialistična država. »Ljubila sem jo,« je dejala v nekem intervjuju.

Leta 1990 je avtorica objavila dvajset let star rokopis Was bleibt (Kaj ostane), nekakšen obračun z vohunstvom v Vzhodni Nemčiji, poleg tega se je tri leta kasneje, ob odprtju arhivov, pokazalo, da je pisateljica v letih 1959–1961 delovala kot vohunka. Tudi zato je odpadlo nekaj zvezdniškega leska, s katerim so posipali predvsem zgodnejše knjige Christe Wolf. Za bralce pisateljica nenadoma ni bila dovolj politično korektna, kar pa je očitno ni motilo.

»Imam življenje, ki mi ustreza,« je dejala v intervjuju ob sedemdeseti obletnici rojstva. Duhove o avtoričinem političnem heroizmu in njegovih zvezah z literaturo je pomiril šele italijanski teoretik in pesnik Fausto Cercignani, ki je s primerjavo avtoričnih zgodnejših romanov in esejev z njenimi kasnejšimi literarnimi deli pokazal na njihovo nedvoumno kakovost.