Tiskane izdaje
Francoski psihiater, filozof, politični teoretik in aktivist Frantz Fanon velja za enega ključnih avtorjev antikolonializma. V knjigi Črna koža, bele maske (1952), ki jo je pred kratkim v slovenščini izdala Studia humanitatis, opredeli problem črnskega človeka v kolonialnih okoliščinah v vsej njegovi zagonetnosti in paradoksalnosti.
Frantz Fanon je še vedno impresivna intelektualna figura. Rodil se je leta 1925 na Martiniquu, tedaj francoski koloniji, črnskim staršem srednjega razreda. Med drugo svetovno vojno je okusil represijo francoskih oblasti, ki so na tem karibskem otoku uveljavljale kolaboracionistični režim.
Fanon se je takoj pridružil francoskemu odporniškemu gibanju in za svoj pogum prejel odlikovanje od samega generala de Gaulla. A temu je kmalu sledilo bridko razočaranje: na dan zmage nad fašizmom, 8. maja 1945, so francoski vojaki ubili na stotine Alžircev, ki so mirno demonstrirali za samostojno Alžirijo kot logični sklep boja proti fašizmu. Tovrstne izkušnje kot tudi študij psihiatrije v Lyonu so Fanonu dodatno osvetlili problem rasizma in kolonializma.
Pasti antikolonialnega boja
Fanonovi kasnejši politični angažmaji v alžirski revoluciji za neodvisnost in drugih afriških gibanjih za samostojnost so spodbudili še dve knjigi: L'an V de la révolution algérienne (Umirajoči kolonializem) – posvečena prav alžirski vojni – in Les damnés de la terre (V suženjstvo zakleti), ki je izšla po njegovi smrti leta 1962 s spremno besedo Jean-Paula Sartra.
Njegov politični angažma odseva v njegovih teoretskih delih, po drugi strani pa lahko vidimo njegov politični aktivizem kot logični nasledek njegovih intelektualnih prizadevanj. Fanon je zastavil in analiziral družbene probleme v vsej njihovi zagonetnosti ter se ni zadovoljil s preprostimi odgovori. Kot poudarja Mladen Dolar v spremni besedi k Črni koži, belim maskam, se je Fanon, denimo, zelo hitro zavedel pasti antikolonialnega boja: tako vzpostavitve novih avtoritarnih režimov, ki so zrasli iz osvobodilnih gibanj, kot porajajočega se neokolonializma.
Črnski subjekt
V knjigi je morda najbolj impozanten in pretresljiv Fanonov opis prizora iz lastnega otroštva, ko je belski deček ob pogledu nanj zaklical svoji mami: »Glej, zamorec!« in ji potožil, da se ga boji. Ta pogled Drugega, belskega Drugega, skozi katerega se v takšnem trenutku zagleda mladi črnec, ključno zaznamuje oblikovanje njegove identitete in zapečati status tega črnskega subjekta.
K utrjevanju manjvrednostnega kompleksa, kot v knjigi opozarja Fanon, sicer skozi podobno operacijo (pogled Drugega) pripomore tudi reprezentacija črncev v popularni kulturi, v kateri so naslikani bodisi kot zlikovci in spolni iztirjenci ali pa kot dobrovoljni otroci.
Velik del knjige torej posveti analizi manjvrednostnega kompleksa črncev, ki se oblikuje v kolonialni situaciji, v razmerju do belskega gospodarja. Za to črnsko pozicijo, kot v spremni besedi h knjigi opozarja Dolar, je značilno, da po eni strani teži k belskosti, se poskuša priličiti idealu belca (belskega jezika, manir, kulture, civiliziranosti, belskega partnerja), po drugi strani pa prav zato prezira svojega gospodarja in tlačitelja in se mu poskuša upreti. Črnski, kolonialni subjekt je ujet v dialektiko te paradoksalne želje, ko se hoče priličiti belskemu Drugemu, obenem pa se mu želi maščevati za krivice.
Ključni doprinos Fanona k analizi psihologije ali psihoanalize črncev in črnske želje je v tem, da jo poveže z družbeno strukturo. Črnsko psiho lahko razumemo le v kontekstu kolonializma, ta pa se konstituira skozi oblastno gesto belcev nad črnci. Še več, na različnih mestih Fanon, ki je dobro poznal Marxa, poveže rasizem kolonialistov s čisto ekonomsko eksploatacijo.
Črna koža, bele maske je prepričljiva predvsem zato, ker Fanon kritično analizira tudi črnske »žrtve« kolonializma – eden od uvidov je na primer ta, da se med podjarmljenimi črnci vzpostavi hierarhija med tistimi z Antilov in tistimi iz Senegala ali Madagaskarja.
V suženjstvo zakleti
Toda zares prodoren in še danes osupljivo relevanten ter aktualen je Fanon pri razmišljanju o emancipaciji črnskega subjekta. Po njegovem, denimo, osvoboditev izpod jarma kolonialistov ne pomeni, da se morajo črnci zateči v neko dozdevno izvorno preteklost, k lastni tradiciji.
»Nikakor ne smem oživljati kakšne po krivici neznane črnske civilizacije. Nočem postati človek katerekoli preteklosti,« zapiše Fanon. Ali še: »Prepričani smo, da bi bilo zelo koristno in zanimivo, če bi poznali črnsko literaturo ali arhitekturo iz 3. stoletja pr. Kr. Bili bi presrečni, če bi izvedeli, da obstaja povezava med črnskim filozofom in Platonom. Vendar si nikakor ne moremo predstavljati, kako naj bi to dejstvo spremenilo položaj osemletnih otrok, ki delajo na poljih sladkornega trsa na Martiniquu ali Guadalupeju.«
Iskanje dozdevne črnske identitete ni odgovor na kolonialno zatiranje. Prav tako Fanon, četudi nedvoumno obsodi belske kolonizatorje, ne privoli preprosto v kulpabilizacijo belcev sedanjosti. »Nobenega črnskega poslanstva ni; nobenega belega bremena ni.« In še: »Bom mar zahteval od današnjega belega človeka, da sprejme odgovornost za ladje s sužnji iz 17. stoletja?«
Ključno pri Fanonovi neizprosni analizi kolonialnih razmer se zdi to, da se kljub vsemu ponižanju, trpljenju, grozotam, ki so jih kolonizirani črnci doživeli pod belci, ne odreče ideji univerzalizma kot dediča evropskega razsvetljenstva. Takole artikulira svoje poslanstvo: »Jaz, temnopolti človek, hočem le eno: Da ne bi orodje nikoli gospodovalo nad človekom. Da bi se za vedno končalo zasužnjenje človeka po človeku.«
Verjetno ni presenetljivo, da je Fanonovo delo, še posebej V suženjstvo zakleti, inspiriralo tako palestinski boj kot ameriške črne panterje; ne čudi, da sta ga brala tako Malcolm X kot Che Guevara. Prav tako ne preseneča, da to poslednje Fanonovo delo (umrl je za levkemijo leta 1961, star 36 let) še danes mnoge interprete navdaja z nelagodjem, saj se v njem eksplicitno zavzame za uporabo nasilja proti kolonialnim oblastem.
Neizprosen do belskega »razumevanja« črncev
Čeprav Fanon danes velja za očeta antikolonialnih ali postkolonialnih študij, se zdi, da v marsičem presega naslednike. Če je namreč (v Črni koži, belih maskah) po eni strani neizprosen do kolonialne nadvlade, izkoriščanja in mučenja, je obenem enako neizprosen do belskega »razumevanja« črncev. Ta gesta je po njegovem paternalistična, pokroviteljska in prav tako rasistična kot neposredno žaljenje ali podrejanje temnopoltih.
Zato velja brati Fanona danes, v času prevladujoče politične korektnosti. Verjetno bi se ta pronicljivi avtor strinjal, da reprezentacija črncev v sodobni popularni kulturi ni več tako neposredno ponižujoča in rasistična kot po drugi svetovni vojni, je pa še vedno paternalistična in pokroviteljska, ko črnske like slika kot dobrovoljne, zabavne, neškodljive prijatelje bolj izdelanih belskih junakov.
Rasizem je danes še kako živ in se ga ne da odpraviti niti s prisvajanjem neke dozdevno izvorne črnske identitete niti s politično korektnostjo. Fanonov poziv k nasilju je zgovoren predvsem zato, ker po eni strani kaže na absolutni obup, ki so ga kolonialisti zadali črnski populaciji, po drugi strani pa sugerira, da politična emancipacija ne more vzkliti iz pozicije večne žrtve, lamentiranja in kulpabiliziranja kolonizatorjev, ampak zahteva aktivnega političnega subjekta.
Zdi se, da politično korektne lepe duše na levici najtežje prenašajo ravno to, da se žrtev postavi na lastne noge, razmišlja s svojo glavo, si sama kroji usodo in izbori svobodo.
