Tiskane izdaje
Kristian Novak je z romanom Črna mati zemla ena najboljših literarnih novic, ki so v zadnjem času prišle iz Hrvaške. Zgodba, ki se giblje na izmuzljivem terenu trilerja, psihološke drame, ljubezenskega romana in še česa, je v precejšnji meri postavljena v Medžimurje. Glavni protagonist je mlad pisatelj sredi pisateljske blokade, ki ga dekle prisili, da se sooči z lastno preteklostjo. Roman je v slovenskem prevodu Đurđe Strsoglavec izšel pri založbi Modrijan.
Za začetek bi veljalo še nekoliko natančneje predstaviti Kristiana Novaka. Rojen je leta 1979 v nemškem Baden-Badnu hrvaškim gastarbajterjem, otroštvo in zgodnjo mladost je preživel v Medžimurju. Tudi njemu je, tako kot glavnemu liku iz romana Črna mati zemla, v otroštvu umrl oče. Pri Kristianu Novaku je najbolj zanimivo to, da je izjemen v vsem, česar se loti.
Je doktor znanosti, predavatelj jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze na Reki, med letoma 1996 in 2009 je kot član hrvaške karate reprezentance osvojil več evropskih in svetovnih medalj, leta 2014 pa je za svoj drugi roman Črna mati zemla dobil nagrado Tportala za najboljši hrvaški roman leta, Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let.
Filmsko adaptacijo romana je kot režiser in scenarist prevzel Rok Biček in bo slovensko-hrvaška koprodukcija. Omenimo tudi, da bo Kristian Novak naslednji teden, 23. in 24. maja, gostoval v Ljubljani. Prvi dan bo gostoval v Klubu Cankarjevega doma, drugi na Filozofski fakulteti.
Pravite, da vas je roman Črna mati zemla spremenil, da po koncu pisanja niste bili več ista oseba kot pred začetkom.
V teh štirih letih, ko sem pisal roman, se je zgodilo več stvari. Najprej to, da sem se zavedel, kakšne so moje pripovedne omejitve in slabosti. Druga stvar je bila, da sem svoje zanimanje iz sfere znanstvene elaboracije premestil v sfero literature in pri tem spoznal, da je tudi znanstveni diskurz ena od oblik fikcije in da v resnici ni idealna preslikava stvarnosti.
Morda najpomembnejše pa je, da sem se med pisanjem poglobil vase. Dejstvo, da teksta nisem objavil, dokler se s tem nista strinjali mama in sestra, govori o tem, da sem pisal tudi o zelo intimnih družinskih zadevah. Soočenje z lastno resničnostjo, zamolčanimi stvarmi in lažmi mi je prineslo svojevrstno osvoboditev, ne pa tudi razrešitve dvomov.
Med drugim je ta roman iz vas naredil literarno zvezdo. Kako živite s tem?
Niste prvi, ki omenjate zvezdniški status, zato naj vam opišem, kaj na Hrvaškem pomeni biti literarna zvezda. Štiri leta v tajnosti pišeš knjigo, potem izide in zaživi, dobi pozitivne recenzije, srečen si. Veš, da nisi delal zaman. Svojim bližnjim si dokazal, da je bil tvoj, pa tudi njihov, trud upravičen.
Želiš si napisati še eno knjigo. Toda imaš službo, ki od tebe zahteva od šest do deset ur dela dnevno, pa tudi družine nočeš zapostavljati. Ostanejo ti samo vikendi in nočne ure. Medtem tvoj založnik zamuja z izplačilom honorarja, niti oglasi se ne, dokler mu ne zagrozi tvoj odvetnik. Edina finančna podpora, ki jo imaš, je državna, zato se počutiš fejk.
Potem dobiš nagrado, glas o knjigi se širi, pojavljajo se prevodi in adaptacije, to je treba spremljati, za kar porabiš vedno več časa. Sprašujejo te o stvareh, o katerih nimaš pojma, in poskušaš si izmisliti pametne odgovore. Od tega se še naprej ne da živeti, zato v službi loviš krivine in se želiš vrniti v tista štiri leta tajnosti, ki si jih imel pred slavo, in napisati še eno dobro knjigo.
Naslov Črna mati zemla se nanaša na več stvari. Lahko pojasnite, na katere?
To je fraza, ki se v Medžimurju uporablja v različnih kontekstih. Lahko ste pijani 'kak črna mati zemla', zaspani 'kak črna mati zemla', lahko tudi koga zatolčete 'v črno mater zemlo'. Ko umremo, gremo pri nas pod zemljo. Ker govori roman Črna mati zemla o smrti in o tem, kako se znajdejo tisti, ki so ostali živi, se mi je ta naslov ponujal kar sam od sebe. Poleg tega imamo v Medžimurju posebno topel odnos do svoje zemlje. Obstaja legenda, po kateri je Bog najlepši del zemlje ohranil zase, pa ga je potem dal Medžimurcem, da obdelujejo ta raj na zemlji.
Toda za vsako lepo fasado je klica gnilobe.
Medžimurje za vašega junaka ni prostor nostalgije, temveč prostor temačnih in globoko v podzavest potlačenih spominov. Velja to tudi za vas?
Zame je tako prostor nostalgije kot prostor temačnih in globoko v podzavest potlačenih spominov. Nanj me vežejo spomini na ljudi, ki jih imam rad, zato se tja rad vračam. Toda vsako odraščanje je zaznamovano tudi z grdimi stvarmi, agresijo, porazi, izgubami.
Moj junak je prekril grde spomine iz otroštva z izmišljenimi zgodbami, kasneje pa se spušča v raziskovanje svoje dejanske zgodovine in identitete. Pri meni te amnezije ni bilo, sem pa v nekem trenutku uvidel, da je vsak moj spomin rezultat kreativnega procesa in da moram proučiti, zakaj in kako sem poskušal zaobiti neprijetne detajle iz svoje preteklosti.
Menda se Medžimurje pojavlja tudi v vašem novem romanu o Ciganih. Očitno ne morete pobegniti pred njim?
Morda niti nočem pobegniti. V romanu, ki ga končujem, ima Medžimurje pomembno vlogo, poleg tega obstaja še ena medžimurska zgodba, ki si jo želim napisati. Prišel bo dan, ko bom napisal zadnji stavek o tem kraju, in takrat se bom lahko premestil na druge lokacije. Trenutno me Medžimurje še intrigira. Ta kraj je zaznamovan z državnimi, kulturnimi in človeškimi mejami, pa tudi z nasprotji med vidnim in skritim, površinskim in globinskim. Zato je v literarnem smislu zelo zanimiv 'štof'.
V romanu uporabljate medžimurski dialekt. Se ne bojite, da bi s tem odgnali bralce, ki ga ne razumejo?
Priznam, da sem razmišljal o tem tveganju. Toda nobena alternativa ni bila smiselna. Da bi Medžimurcem položil v usta standardno hrvaščino? To bi gotovo pripeljalo do slabega romana. Prvo ključno povratno informacijo mi je dal urednik Kruno Lokotar, ki je sicer štokavec, ne kajkavec.
Če je on to lahko prebral in razumel, sem domneval, da lahko tudi drugi. Potrudili smo se, da je dialekta malo, samo v dialogih, in da je, kolikor je mogoče, učinkovito izkoriščen. Dali smo ga celo v naslov. 'Ko umreš, umri s fanfarami,' mi je rekel urednik. Tveganje se nam je na koncu izplačalo, roman radi berejo tudi na nekajkavskih območjih.
Se je slovenska prevajalka Đurđa Strsoglavec pravilno odločila, ko je kajkavščino prevedla v prekmurščino?
Prevajalki sem prepustil vse odločitve s popolnim zaupanjem. Dovolj je, da pogledaš profesoričin prevajalski portfelj, pa lahko prideš do sklepa, da je strokovnjakinja, ki se zna spopasti z največjimi izzivi in svoje delo odlično opravlja. Ker znam slovensko, sem prebral prevod in bil navdušen nad njenimi odločitvami. Prekmurje in Medžimurje nista samo sosednji območji, temveč sta si sorodna tudi po mentaliteti, zato je prekmurščina odličen izbor za medžimurščino.
V romanu mrgoli avtobiografskih elementov, od tega, da je glavni lik pisatelj, do tega, da izvira iz Medžimurja in da mu je, tako kot vam v otroštvu, umrl oče. Pa vendar to ni avtobiografski roman. Se strinjate?
To ni binarna zadeva v smislu, ali je ali ni avtobiografsko, gre bolj za zadevo, ki je stopenjska. Po eni strani se v vsakem čistem avtobiografskem tekstu pojavi nekaj fikcije, po drugi strani pa še tako suhoparen administrativni tekst nosi piščev pečat.
V romanu so avtobiografske osnovne teme. Izguba staršev, krivda, serijski samomori, ki se še danes dogajajo na območju, s katerega prihajam, nezanesljivost spomina. Za vse drugo lahko domnevamo, da je fikcija. Z nekaj malega avtobiografskega. Kar pa je spet fikcija. In tako naprej v nedogled.
Kakšno vlogo je imel pri nastanku tega romana urednik Kruno Lokotar?
Zelo veliko. Prva dobra stvar, ki jo je naredil za roman, je, da je zavrnil rokopis. Šele ob ponovnem branju je dojel, za kaj v romanu pravzaprav gre, in se je zagrel zanj. To smo dojeli kot znak, da je treba spremeniti strukturo romana in jasneje poudariti, kaj je temeljni problem zgodbe.
Dal mi je tudi vrsto spodbud, kako bi se bilo treba slogovno razvijati, uzavestil sem tudi morda najbolj bistveno metodo za pisanje – brisanje. Pravi, da se je tudi on veliko naučil od mene, ampak mislim, da se to ne more primerjati s tem, kar sem se sam naučil med ustvarjanjem tega teksta.
Med branjem knjige se bralcu ves čas zdi, da se giblje po nekem znanem žanrskem terenu, čeprav ga težko definira, ker se stvari hitro prepletajo in spreminjajo. Kritiki omenjajo Twin Peaks, Kusturico, Carrie, Paasilinno ... Katere vplive vidite vi?
Pojdimo po vrsti. Od lokalnih so name vplivali Medžimurci Zlatko Kraljić in Kristina Štebih ter moj gimnazijski profesor hrvaškega jezika Ivan Pranjić. Če gremo malo naprej – Feri Lainšček, Vlado Kreslin. Potem so tu še – Semezdin Mehmedinović, Selvedin Avdić, Andrej Nikolaidis, Ivica Prtenjača, Olja Savičević Ivančević, Marko Pogačar in številni drugi pisci iz Hrvaške in okolice.
Zagotovo tudi Stephen King. David Lynch in Guillermo del Toro, na primer njegov film Panov labirint. To je samo tisto, česar se zavedam. Podzavestno pa so name vplivali vsi filmi in knjige, ki sem jih kdaj prebral, tudi tiste, ki mi niso bile všeč.
Očitno se lotevate stvari vztrajno in temeljito, saj niste samo pisec najboljšega hrvaškega romana leta 2013, temveč tudi državni prvak v karateju in doktor znanosti. Kakšna je vaša formula za uspeh?
Ne bi bil dober life coach, ampak če že moram, tukaj so teze, ki si jih ponavljam iz dneva v dan. Da se jih aplicirati tako na šport kot znanost in pisanje: Tvoja radovednost je dober smerokaz. Nič se ne bo rodilo, če ne delaš iz radovednosti. Zgrešiš lahko, odnehati ne smeš. Trdno verjemi, da se bo čez pol leta materializiralo nekaj, česar zdaj nimaš, če boš dovolj predano delal.
Verjetno boš 85 odstotkov časa preživel v obupu, samo manjši del pa v ekstazi. V to si privolil, ne pritožuj se. Obstajajo genialci, ampak ti nisi eden od njih. Če si želiš dati možnost, da narediš nekaj močnega in lepega, moraš iti do roba svojih sposobnosti. Sicer pa nič. Bodi hvaležen ljudem, ki so ti pomagali in te nekaj naučili. Končaj intervju, preden postaneš dolgočasen.
