Ko zvočne knjige osmišljajo življenje

Branje je ena najčudovitejših dejavnosti za veliko ljudi. Napredek, ki je bil dosežen z zvočnimi knjigami, koristi mnogim in omogoča branje oziroma poslušanje med domačimi opravili, vožnjo avtomobila itn. Zvočne knjige pa so nepogrešljive za slepe in slabovidne, med katerimi je veliko starejših, ki jim osmišljajo življenje.

V nasprotju z nekaterimi drugimi državami, denimo Dansko, Francijo in Veliko Britanijo, zvočno založništvo, ki bi omogočilo dostop do zvočnih knjig široki javnosti, pri nas ni dovolj zaživelo. Zvočne knjige izdajajo nekatere založbe, ki za pretvorbo v zvok odkupijo avtorske pravice, vendar v manjši meri, med njimi Beletrina, Mladinska knjiga z otroškimi zvočnicami, radijskimi in mladinskimi igrami pa tudi založba Sanje in nekatere manjše založbe. Včasih so delno prirejene, skrajšane ali interpretirane v celoti, med njimi pa so tudi zelo kakovostne. Na zvočnih kasetah, zgoščenkah in ključkih USB so dostopne tudi v splošnih knjižnicah.

Najstarejšo in najbogatejšo zvočno knjižnico pri nas ima Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne na Kotnikovi v Ljubljani s 1800 člani, ki bo marca praznovala 99 let in deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS). Zaradi omejitev zakona o avtorskih in sorodnih pravicah imajo pravico do teh knjig samo slepi in slabovidni po medicinski definiciji, ki so člani zveze; nečlani pa morajo imeti zdravniško potrdilo specialista. Knjige si lahko izposojajo tudi ljudje z motnjami branja, denimo dislektiki z odločbami, in ljudje s poškodbami glave. Zvočne knjige so zelo uporabne tudi za samostojno branje oziroma poslušanje invalidov na vozičkih, na primer tetraplegikov, ki ne morejo premikati rok.

Od gramofonske plošče do zgoščenke

Pri uporabi zvočnih knjig se pri nas od leta 1997, ko je sedanji predsednik ZDSSS Tomaž Wraber v Sobotni prilogi Dela napisal prvi članek s tega področja Da začutim gladkost ovitka, razen napredka tehnologije ni veliko spremenilo. Zvočna knjiga je pretvorjena v zvočni zapis na določen medij, ti pa so bili v zgodovini različni, nam je razložil vodja knjižnice Dušan Sterle. Prva zvočna knjiga je bila leta 1932 v ZDA posneta na gramofonsko ploščo, v Sloveniji pa na magnetofonski trak leta 1958. Od leta 1988 do 2006 so jih snemali na enourne kasete, od leta 2006 pa na zgoščenke, in sicer v stisnjenem digitalnem zapisu mp3, ki ga je mogoče uporabljati na vseh aparaturah in je tako cenovno dostopen vsem. Pred tremi leti so s pomočjo 2,7 milijona evrov vrednega projekta, ki je bil sofinanciran iz evropskega socialnega sklada, začeli izdelovati tudi knjige v formatu daisy, ki omogoča strukturirano branje, prehajanje med stranmi, poglavji in vrsticami v knjigi. Vendar je za to potreben poseben predvajalnik, ki stane približno 400 evrov, medtem ko kakovostni predvajalniki za mp3 stanejo okoli 150 evrov in več; po pravilih ZZZS imajo slepi in slabovidni pravico do približno 150 evrov vrednega predvajalnika zvočnih knjig v mp3.

Preberejo tudi številko strani

Dušan Sterle spomni na pomanjkljivost cenejših aparatov, da se zvočni zapis ob ustavitvi zavrti na začetek in si mora bralec oziroma poslušalec zapomniti, kje je ostal, ter naslednjič ročno zavrteti vsebino do tam. Pri snemanju zvočnih knjig namreč bralci pri zahtevnejši strokovni literaturi preberejo tudi številko vsake strani, kar je zelo uporabno za učence, dijake in študente pri ponavljanju snovi, pri leposlovnem romanu pa vedno preberejo, na kateri strani je določeno poglavje. Pri strokovnih knjigah je poleg pretvorbe v zvok potrebna tudi prilagoditev, kar pomeni, da bralec posebej opiše tudi fotografijo, graf, geometrijsko funkcijo in podobno, da jih bo slepi poslušalec razumel.

Po določilih avtorskega prava lahko knjižnica slepih in slabovidnih distribuira od dva do tri izvode vsakega naslova. V knjižnici imajo 4940 naslovov leposlovnih del v dveh izvodih na zgoščenkah v formatu mp3, kar je skupaj 9880, v formatu daisy pa 194 naslovov v dveh izvodih, kar je skupaj 388. Na kasetah, ki izginjajo iz uporabe, imajo posnetih 2548 naslovov v dveh izvodih. Na zgoščenkah v mp3 imajo tudi po dva izvoda 905 naslovov učbenikov in strokovnih knjig, od osnovnošolskega do univerzitetnega pa tudi neformalnega izobraževanja, na kasetah pa so jih imeli natanko tisoč, pri čemer nekatere še presnemavajo.

Vsako leto od 150 do 180 novih naslovov

V knjižnici z letnim proračunom približno 220.000 evrov na leto izide od 150 do 180 novih naslovov zvočnih knjig, medtem ko je v Sloveniji na leto od 4000 do 6000 knjižnih novosti. Cilj knjižnice, ki jo za razliko od mnogih podobnih knjižnic v drugih državah, financira ZDSSS sama, je glede na zelo omejene zmožnosti ponuditi čim bolj kakovostno literaturo. Knjižna dela za pretvorbo izbira strokovna komisija pod vodstvom članov upravnega odbora zveze, pristojnega za založništvo in informiranje, prvo merilo izbire pa so uporabniki. Upoštevajo tudi nagrajena dela, ki so prejela Nobelovo, Prešernovo ali druge nagrade, na primer Delovo nagrado kresnik. Pretvorjena so temeljna dela slovenskih avtorjev pa tudi dela, ki jih potrebujejo učenci in dijaki za obvezno branje ali bralno značko. Približno dve petini je slovenske literature, tri petine pa tuje. Posameznih naslovov ne posnamejo večkrat, izjema so le klasična dela, denimo Ana Karenina in Zločin in kazen, ki so bila prevedena pred 100, 70 ali 60 leti in jih preberejo v novih prevodih.

Zvočnih knjig ne more brati vsak

Za snemanje zvočnih knjig imajo v knjižnici tri sodobno opremljene studie s kontrolno sobo, še štiri starejše pa imajo na sedežu ZDSSS na Groharjevi v Ljubljani. V naboru imajo trenutno 25 bralcev zvočnih knjig, ki za efektivno posneto uro, ki lahko zaradi brisanja in napak traja tudi tri ure, dobijo skromno nagrado 6,75 evra, za učbenike zgodovine pa 7,20 evra. Povabijo tiste, ki so obiskovali verificiran program za spikerja za mikrofonom, vedno pa jih s posebnim testom preizkusijo tudi v knjižnici, pri čemer sodelujejo uporabniki. Kot pravi Dušan Sterle, bi za to želeli imeti več sredstev, saj bi bili lahko pri izboru bralcev bolj zahtevni. Tako pa lovijo ravnotežje med tem, da vsako leto posnamejo čim več novih naslovov, ki pa so prebrana dovolj kakovostno. Večinoma vsi v knjižnici delajo na humanitarni pogon in je to njihovo osebno poslanstvo.

Med obiskom v knjižnici smo zmotili enega od rednejših bralcev zvočnih knjig Davida Čeha, ki je sicer že tri leta spiker na Radiu Študent, kjer se je tudi izobraževal. V knjižnici dela največ štiri dni na teden po štiri ure, zaradi potrebne koncentracije pri branju namreč postane utrujen. Poleg branja je tudi sam svoj moderator in posnetek tam, kjer se mu zdi, da se je zmotil ali pa bi lahko besedilo bolje interpretiral, tudi zbriše in ponovno posname. Končni izdelek obdela še tehnik, ki odstrani šume. Pri branju novic na radiu je ton nekoliko resnejši, pri zvočnih knjigah pa si privošči več umetniške svobode, opiše razliko. Medtem ko so zvočne knjige v tujini že precej razširjene tudi med videčimi, pri nas ni tako. Ugotavlja, da bi bralec zvočnih knjig lahko postal samostojen poklic, ne pa da na ministrstvu za kulturo želijo celo ukiniti poklic radijskega napovedovalca in s tem onemogočiti izobraževanje profesionalnih bralcev in napovedovalcev.

Razlika med branjem v zvoku ali z očmi

Za bralce so bolj kot igralci primerni profesionalni spikerji, ki se zavedajo, da mora biti tekst smiselno naglašen in razumljiv, ne smejo ga preveč interpretirati, besede v tujem jeziku pa je treba prebrati pravilno, pravi predsednik ZDSSS Tomaž Wraber. Slepi so namreč za to še bolj občutljivi, ker imajo bolj razvito čutilo sluha. Že od otroških let je zagrizen bralec, zelo veliko je bral tudi kot študent režije, primerjalne književnosti in francoščine. Po tridesetem letu pa mu je vid toliko opešal, da ni več mogel brati črk. Razliko med branjem v zvoku ali z očmi poskuša razložiti s primerjavo, ko najprej prebereš knjigo in potem gledaš film, ki je posnet po njej, pa te filmski lik zelo zmoti, ker imaš v predstavi svoj lik: »Trajalo je šest let, preden sem lahko v celoti poslušal zvočno knjigo. Zmotila me je vsaka napaka ali malenkost, celo obračanje lista. Ta prestop je bil zame zelo težak, potem pa sem to nekako premagal in od takrat z veseljem berem tudi zvočne knjige.«

Poslušanje je vse, kar imajo

Tako pa je z večino, saj večina ljudi začne izgubljati vid po 50. letu, ko se težko učijo brajice. Mnogo bralcev, ki prihaja v knjižnico, pravi, da so jim zvočne knjige osmislile in rešile življenje in je takšno branje oziroma poslušanje vse, kar imajo, dodaja Sterle. V knjižnico po knjige prihaja le petina bralcev, večinoma knjige, ki jih naročijo po telefonu, elektronski pošti ali prek svojcev, pošiljajo po pošti, ki pa po mednarodnem zakonu za to ne zaračunava poštnine.

Osemdesetletni Anton Žakelj je popolnoma slep od osmega leta, ko se je konec vojne ponesrečil z eksplozivom. Šolal se je s pomočjo literature v brajici, še vedno pa veliko bere in je navdušen nad razvojem računalniške tehnologije. Poleg časopisa v brajici lahko dvakrat na mesec bere tudi časopis v zvočni obliki. Na računalnik si s strežnika, do katerega dostopi s posebnim geslom, ki ga je dobil v knjižnici slepih in slabovidnih, prenese izbrani naslov in ga bere. Rad ima različne literarne zvrsti, ker ima veliko časa, prebere eno ali dve zvočni knjigi na mesec. Pravi, da je med bralci sicer razlika in so nekateri glasovi bolj simpatični, vendar ga to ne moti, ker se osredotoči na vsebino. Pri poslušanju dolgočasne vsebine pa se mu je tudi že zgodilo, da je zadremal. Nazadnje je poslušal Ljudje pod bičem Karla Mauserja, še prej pa Ime mi je rdeča Orhana Pamuka. Poudarja, da so slepi hvaležni za vse pridobitve, ki jim olajšajo dostop do literature in ustrezne komunikacije, zaveda pa se, da nikoli ne bodo enakovredni v celoti, saj se izgubljenega čuta ne da nadomestiti.

V petnajstih letih je poslušala že tisoč knjig

Šestinsedemdesetletna upokojena zdravnica Jelka Maren iz Ljubljane je zelo zavzeta bralka zvočnih knjig, v petnajstih letih, odkar je izgubila vid, jih je poslušala približno tisoč. Do šestdesetega leta je videla, potem pa je morala nehati brati in voziti, kar je bilo zelo hudo. Prvo leto je preposlušala sto naslovov zvočnih knjig in jo je bilo strah, da jih bo zmanjkalo, vendar je izbor dovolj velik. Rada posluša predvsem leposlovje in zgodovinske knjige. Nazadnje je poslušala knjigo Novorojen avtorice Margaret Mazzantini. Ker Ljubljančanom knjig ne pošiljajo na dom, pride v knjižnico in si izbere naslove za branje. Včasih tudi sama predlaga pretvorbo kakšne knjige v zvočno in velikokrat ji ugodijo. Prej si je izposojala knjige na kasetah, zdaj pa ima že deset let predvajalnik za zgoščenke, s katerim se lahko pomika po poglavjih naprej in nazaj in na katerem lahko posluša tudi knjige v formatu daisy. V poslušanje knjige se poglobi tako, kot da bi sama brala. Vendar pa ugotavlja, da so dobri bralci tisti, ki zraven ne igrajo, ki ne povzdigujejo glasu in berejo enakomerno, tako da lahko vsebino sliši po svoje. Poudarja, da poslušanje zvočnih knjig na slepe vpliva zelo pozitivno, saj se lahko poglobijo v vsebino in pozabijo na svoje težave ter se tako izognejo melanholiji in depresiji.

Pomembna koncesija

Eden pomembnih korakov k širši uporabi zvočnih knjig je koncesija za del knjižnične dejavnosti, ki jo je knjižnica Minke Skaberne oktobra lani pridobila od ministrstva za kulturo, kar pomeni, da se bo lahko bolj povezala z mrežo splošnih knjižnic. Za začetek so odkupili avtorske pravice za 17 naslovov zvočnih knjig in jih dali na razpolago v štiri splošne knjižnice. Tako bodo počasi razširili možnost izposoje zvočnih knjig v vseh 58 splošnih knjižnicah.