Tiskane izdaje
Edvard Kocbek je pisal svoj dnevnik z redkimi presledki skoraj vse svoje odraslo življenje, domala pol stoletja. »Bivanjsko opravilo« mu je pomagalo »ustvarjati zunanje in notranje ravnotežje«, pri čemur mu je bil »delavnica uma, sublimator strasti in prostor vesti«.
Pisati je začel v Lyonu 1. novembra 1931, vendar se njegov prvi ohranjeni rokopisni dnevniški zvezek pričenja s 26. januarjem 1932. Njegov zadnji dnevniški zvezek je s konca leta 1978.
Najbolj luknjičava v njegovem dnevniškem pisanju so leta 1935 do 1944, vendar upravičeno sklepamo, da se je zaradi dinamičnega osebnega življenja in še bolj dinamičnih okoliščin nekaj dnevniških beležnic izgubilo, morda je katero tudi sam zavrgel ali pa je to storil kdo od njegovih bližnjih. Posebej težko si razložimo odsotnost tega pisanja v letih 1935 in 1936, ko se je oženil in pričakal svojega prvega otroka, hčerko Lučko.
»Rastoča knjiga« njegovih rokopisnih dnevniških beležnic je fascinantna, saj obsega kar 380 beležnic. Svoj dnevnik je namreč najraje zapisoval v običajne cenene črtaste »šolske« beležnice, kakršne je bilo mogoče dobiti tudi v najbolj bornih časih v vsaki papirnici.
Praviloma imajo na sprednji platnici nalepko, na katero je zabeležil tekočo številko in datume začetka in konca zapiskov. Zvezki so v veliki večini dveh velikosti – manjši 16x11 cm, večji pa ca. 20x16 cm –, obsegajo pa 40 do 60 listov. Kocbek je praktično vse izpisal z nalivnim peresom v svoji drobni vozlasti, težko čitljivi pisavi, ki jo je njegov sošolec in prijatelj Anton Trstenjak tudi strokovno grafološko analiziral v svoji knjigi Človek in njegova pisava (1986).
V dnevniških beležnicah izjemoma ostaja tudi nekaj praznih listov, praviloma pa so popisane v celoti. A to še ni vse. Redno sprotno dnevniško pisanje Kocbeku ni povsem zadoščalo, zato si je omislil še vzporedne beležnice, v katere je zapisoval krajša besedila, največkrat osebne domisleke in pomisli ob dogodkih in branju. Tudi teh je približno dva ducata in so občasno dragocen vir podatkov, čeprav so zapisi krajši, manj urejeni, največkrat nedatirani in zapisani v naglici ter zato še teže čitljivi.
Čarobna gora dnevnikov
Ko je »človek utihnil«, kot je ob Kocbekovi smrti zapisal njegov dolgoletni prijatelj in sodelavec Janez Gradišnik, smo tisti, ki smo si piščevo zapuščino lahko pobliže ogledali, ostrmeli nad to »čarobno goro« dnevnikov. Po Kocbekovi smrti se je zganil založniški interes, ki je do mene prišel v simpatični osebni podobi pokojnega pesnika Toneta Pavčka z vabilom, da pripravim za objavo Kocbekove dnevnike. Najbolj so ga seveda zanimali prvi povojni. Kocbekova sinova, Matjaž in Jurij, sta z odobravanjem pristala na objavo. In tako se je pričelo.
Knjižni projekt je stekel, živel trinajst let, se razrasel na deset knjig (vse pri Cankarjevi založbi v Ljubljani in vse v opremi Jurija Kocbeka), ki so prinesle v slovensko javnost Kocbekova dotlej neznana avtentična in neokrnjena besedila (z drobnimi pravopisnimi popravki).
Velik začetni interes je vztrajal do Dnevnika 1952, tistega, v katerem je Kocbek doživel svoj politični in publicistični armagedȯn in moral utihniti za celo desetletje. Poleglo se je zanimanje javnosti, zato je ugašala tudi založniška (profitna) motivacija, tako je leta 2004 izšla še zadnja knjiga z izborom dnevniškega pisanja med letoma 1954 in 1977.
Kocbekov povojni dnevnik je torej utihnil, kmalu pa je spregovoril njegov predvojni dnevnik, ki je dragocen in zanimiv zaradi svojega povsem drugačnega glasu. Od leta 2012 izhajajo torej njegovi zgodnji dnevniki (v uredništvu Andreja Inkreta in podpisanega), doslej v treh knjigah (1932, 1933, 1934), kmalu bo v javnosti še ena, za leto 1935, sledila pa ji bo še zadnja, ki bo prinesla vse tovrstno pisanje do vključno leta 1944.
Kocbekovi predvojni dnevniki seveda izhajajo v okviru projekta Zbrana dela slovenskih pisateljev in s tem njegovo dnevniško pisanje vzpostavljajo kot enakovredno drugemu avtorskemu ustvarjanju.
Kakšni so ti dnevniki
Literarna veda dnevnik definira kot »zbirko osebnih zapisov, urejenih po časovnem zaporedju, bodisi kot beleženje dejstev, bodisi kot refleksijo in emocionalno izpoved« (ES, 1988), ki sodi med polliterarne oziroma ne povsem literarne zvrsti. Nujni lastnosti dnevnika sta fragmentarnost in pripovedovalni čas, saj nastaja sproti, sukcesivno v določenih časovnih presledkih, pri čemer se pisec zmeraj znajde v sedanjosti, saj piše sproti, čeprav večkrat gleda tudi nazaj.
Toda vrnimo se h Kocbeku, ki je po našem mnenju najbolj zanimiv avtor dnevniške zvrsti na Slovenskem. Sam razmeroma pogosto reflektira svoje dnevniško pisanje, tako v svojih rokopisnih (v precejšnji meri še neobjavljenih) dnevnikih, kot v tistih, ki jih je sam predstavil v knjižni obliki. Kocbekov dnevnik tipološko ni enovit, saj se giblje in prehaja pravzaprav med vsemi možnimi tipi.
Najbolj razvidno se morda da opredeliti njegove (med)vojne dnevnike, Tovarišijo in Listino, ki ju razumemo kot osebno pričevanje, kot razmeroma zanesljiv avtorski zgodovinski vir, ki pa nima vrednosti čiste dokumentarnosti, ker je nespregledljivo avtorsko oblikovan. Ta tip njegovega dnevnika je seveda najbolj odkrito namenjen javnosti. Seveda pa tudi rokopisni dnevniki, ki postopoma prihajajo v javnost, računajo na bralca, čeprav ne tako eksplicitno.
Pri Kocbeku je razločno razvidno njegovo dogodkovno in datumsko zapisovanje. Zlasti v zgodnjih predvojnih dnevnikih ga premišljevanja še močno ali celo pretežno vlečejo v močno literarizirane zapise o dogodkih in doživljajih, tako da je beležke težko časovno fiksirati.
Kocbekovi dnevniki so pričevanjsko zanimivi, v določeni meri zgodovinsko (podatkovno) relevantni in v veliki meri fikcijsko (umetniško) zasnovani, mestoma pa tudi fiktivni in celo psihoterapevtski. Skratka, splet resničnosti in »resničnosti«, splet »norosti in bolečine«.
Kocbekovi dnevniki so ustvarjalna delavnica, v kateri duh nikoli ne miruje. Pri besednem oblikovanju marsikaj sploh šele pride v piščevo zavest takšno, kakršno je bilo. Pri tem ne pozna nobenih zadržkov, popolna odkritost mu je samoumevna.
Zaradi vsega tega v njih najdejo dovolj gradiva vsi, slavilci in zanikovalci. Tisti, ki se priklanjajo njegovi nikoli zadovoljni vrtajoči misli, in tisti, ki v njih najdejo potrditev njegove biocentrične metafizike in iz nje izvirajoče katoliške (politične) herezije.
V kratkem priložnostnem zapisu Kocbekovega dnevniškega pisanja ne moremo natančneje analizirati. Omenimo naj, da so posebej osebno izpovedne, z močnimi čustvi prežarjene tiste strani, ki jih je pisal ob in po objavi svojega tržaškega intervjuja (1975), v obdobju, ko je doživljal svojo drugo veliko bivanjsko stisko po koncu vojne.
Povzročilo jo je besedilo, ki ga je nosil toliko let v duši in ga snoval teže kot karkoli poprej. V njem je izpovedal in obžaloval svojo in občo narodovo moralno krivdo za neciviliziran poboj razoroženih domobrancev, priznaval svojo »krivdo« a hkrati zagovarjal svojo »zvestobo« osredotočenosti na človeka, ob odmikanju od brezprizivne zvestobe božji besedi.
Čeprav je pristal kot svetopisemski Jona v trebuhu ribe velikanke ali kot jagnje v volčjem žrelu (komunizma), je verjel, da je prav po volji stvarnika to moral storiti. Razbremeniti se je hotel greha kot kristjan in kot soustanovitelj OF, s katero je neomajno veroval, da sta fašizem in nacizem vendarle hujše zlo od totalitarnega komunizma. V svojih dnevnikih se je etično, literarno in politično očiščeval in pomlajeval, tu je njegova prava domovina..
