Kocbekovo zrcalo slovenskemu 20. stoletju

Ko je Kocbek septembra 1930 opravil diplomski izpit na ­Filozofski fakulteti Univerze kralja­ Aleksandra, je takoj zaprosil za službo v Dravski banovini. ­Vendar prve službe ni dobil doma, ampak na Hrvaškem, na državni realni gimnaziji v Bjelovarju, kjer je marca naslednje leto začel poučevati francoščino.

A novopečeni profesor je že po nekaj mesecih zaprosil za enoletni študijski dopust, saj mu je uspelo­ pridobiti štipendijo francoske vlade, namenjeno romanistom. Novembra 1931, star 27 let, se je Kocbek tako znašel v Lyonu. In tam je takrat začel tudi redno pisati dnevnik. Z redkimi daljšimi prekinitvami je ostal zvest temu početju skoraj pol stoletja, do silvestra leta 1978, tri leta pred smrtjo, ko zaradi bolezni ni imel več moči za pisanje.

Obsežna dnevniška zapuščina

Kocbek je iz obsežnega dnevniškega opusa lahko objavil samo zelo majhen, čeprav še zdaleč ne najmanj pomemben del. Pod naslovom Tovarišija je tako leta 1949 izšel njegov znameniti medvojni dnevnik, obsegajoč obdobje od maja 1942 in do maja 1943, s katerim je dvignil žanr dnevnika na novo raven. Drugi vojni dnevnik iz obdobja med majem in decembrom 1943 je pod naslovom Listina lahko izšel šele leta 1967. Poleg teh dveh knjig je sam za izdajo uredil le še zbirko potopisnih dnevnikov Krogi navznoter, ki so izšli leta 1977.

Do osamosvojitve je vsa pre­ostala dnevniška zapuščina (danes jo hrani NUK), razen dveh posamičnih izdaj v osemdesetih letih, ki so prinesle objave dnevnikov iz obdobja 1940–1942 in 1951–1952, ostala javnosti neznana. Leta 1991 pa je v uredništvu Mihaela Glavana in v okviru Cankarjeve založbe začela izhajati serija Kocbekovih dnevnikov. V slabem desetletju in pol so bili tako v celoti objavljeni dnevniki od leta 1945 do 1952 ter izbor iz obdobja 1954–1977.

V Zbranem delu so Kocbekovi dnevniki v uredništvu Andreja ­Inkreta in Mihaela Glavana začeli­ izhajati z dvanajsto knjigo leta 2012. Najprej dnevnik iz leta 1932 (prvi zvezek s konca leta 1931 je izgubljen), sledile so objave dnevniških zapisov iz let 1933–1936. Temu ciklu znanstvenokritičnih izdaj sta se zdaj pridružili dve novi knjigi. Prva zajema Kocbekovo esejistiko in ­publicistiko. Gre za izbor Svoboda in nujnost (prvič izdan leta 1974), ki ga je Kocbek ob sedemdesetletnici pripravil sam, temu pa je dodana še manj obsežna monografska publikacija Eros in seksus.

Druga knjiga pa prinaša Kocbekove dnevnike iz let 1936, 1937, 1940, 1944 in 1945 – razen tistih iz let 1940 in 1945 so preostali knjižno objavljeni prvič. Tokratna izdaja dnevnikov je hkrati tudi zadnja knjiga iz pisateljevega zbranega dela, pri kateri je sodeloval Andrej Inkret, gotovo največji poznavalec Kocbekovega dela in lani preminuli avtor obsežne Kocbekove biografije In stoletje bo zardelo (2011).

Kontinuirana zaveza

S pisanjem dnevnika je Kocbek poleg pesnjenja odkril izražanje, ki je bilo zanj gotovo najavtentičnejše, znotraj njegovega ustvarjanja pa je imelo tudi privilegirano mesto. Kot je dejal, je bila to zanj »posebno živa zvrst umetniškega pričevanja, ki se v njej svobodneje kot kjer koli drugje spajata racionalna in iracionalna komponenta, dokument in vizija, življenjski angažma in intuitivno preraščanje zgodovinskega ter zemljepisnega položaja ... To dražljivo spremljanje in komentiranje časa in ljudi je postalo moja kontinuirana zaveza, v njih se faktografsko spaja z umišljenim.«

Kocbekovo dnevniško pisanje je tako po eni strani nadvse dragocena kronika nekega časa in zato tudi bogat vir za zgodovinopisje našega polpreteklika. Po drugi strani je njegovo pričevanje ves čas tudi esejistično reflektirajoče, za povrhu pa tudi izrazito intimno. Včasih je bil natančen kronist zunanjega dogajanja, spet drugič prav nič sramežljiv popisovalec svojega najglobljega sveta. Predvsem pa je bilo njegovo dnevniško pisanje še zlasti v obdobju po vojni zanj edini pravi prostor svobode, v katerem je ogledoval in skušal razumeti tako samega sebe, kot je pričal in skušal razumeti slovensko 20. stoletje. Po mnenju Andreja Inkreta Kocbek ni zavrgel niti enega popisanega lista, pisal pa je povsem brez samocenzure. In to kljub temu, da se je najbrž zavedal, da udba bedi tudi nad njegovim dnevniškim pisanjem.

Enostaven in moder

V zdaj objavljenih dnevnikih sreča bralec že povsem zrelega intelektualca. Takole pravi na nekem mestu v dnevniku iz leta 1937: »Sem že tam, kjer lahko začenjam razvijati in ustvarjati svojo osebno življenjsko disciplino. To vidim v šoli, kjer sem bolj enostaven in moder kot doslej. To vidim v stalnem analiziranju sodobne dokumentacije, od temeljno filozofske do slovensko narodne.« Gre za obdobje, ko Kocbek snuje revijo Dejanje, napiše znamenito Premišljevanje o Španiji ter nasploh zelo intenzivira svoje esejistično pisanje. Z velikim zanimanjem spremlja politično dogajanje v Evropi, se odzove na pojav fašizma in nacizma, je kulturno in politično dejaven, na intimnem področju pa živi umirjeno družinsko življenje s skromno profesorsko plačo.

Z začetkom vojne njegova politična prizadevanja kulminirajo v odločitvi, da kot predstavnik krščanskih socialistov sodeluje pri ustanovitvi Osvobodilne fronte ter se pridruži partizanom. Odhod v partizane pomeni zanj tudi večletno ločitev od družine, žene in hčere, s katero je v redkih stikih le pisno tako rekoč do konca leta 1944.

Dnevniki 1940, 1944 in 1945 skupaj s Tovarišijo in Listino zaokrožujejo pričevanje o Kocbekovi revolucionarni zgodbi, katere poseben del je seveda njegova vpetost v nastajanje novih državnih organov prihodnje socialistične Jugoslavije. O tem pričata zadnja vojna dnevnika, leta 1944 in 1945.

Tovarišija se je takrat od Kocbeka­ že poslavljala, najprej ga je novembra 1943 poslala na zasedanje Avnoja v Jajce, od tam je šel Kocbek v Drvar, na Vis, v Rim in na koncu v Beograd, tako da je izgubil stik z dogajanjem v Sloveniji. Tudi v Beograd ga niso poslali za ministra, ker bi ga hoteli s tem nagraditi, ampak da bi ga držali čim dlje od Ljubljane. Znane so poznejše cinične Kardeljeve besede, ki jih je izrekel na partijskem plenumu leta 1952 po izidu zbirke novel Strah in pogum, zaradi katere je bil Kocbek prisilno upokojen: »Kdo pa je pravzaprav Kocbek? Kocbek je za nas ničla. Iz Kocbeka smo v času vojne sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to ­potrebno.«

V popolnem nasprotju s tem pa je takratno Kocbekovo razmišljanje. Januarja 1944 tako napiše: »Zdaj vidim, da je eden izmed razlogov sodelovanja s komunizmom tudi religiozen. Komunisti mi predstavljajo resnično religiozno atmosfero, ki jo pri običajnih konfesionalnih rimskokatoliških vernikih pogrešam. Čeprav ateisti, gledajo na človeška in nadčloveška vprašanja z večjo resnostjo, skrbjo in odločnostjo kakor meščanski izpovedovalci vere.«

Veliko breme

Zadnji vojni dnevnik, 1945, ki se konča le nekaj pred Kocbekovo vrnitvijo iz Beograda v Slovenijo,­ prinaša tudi prvo Kocbekovo omembo povojnih pobojev. Zanje je Kocbek izvedel od Franca Snoja, poznejšega obsojenca na Nagodetovem procesu.­ 3. septembra 1945 tako zapiše: »Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir.«

Znano je, da je tovarišija Kocbeka, ki se je z vprašanjem o resničnosti pobojev obrnil tudi na Kardelja, v tistem času prepričala, da gre za sovražno propagando in laži. In Kocbek je nekaj časa temu tudi verjel ali želel verjeti. Do leta 1949: »Gledam otroke in strašna žalost mi razganja srce, na stotine življenj teži Kidričevo in Kardeljevo vest in ju ne vznemirja, mene pa tišči k tlom prav ta strahota, da sem slutil njene grehe in nisem nastopil zoper nje. Občutek krivde je neznosen, divji, nepremagljiv.« To breme je, kot vemo, Kocbek javno artikuliral v znamenitem intervjuju z Borisom Pahorjem za tržaški Zaliv leta 1975.

S tokratno objavo dnevnikov Koc­bekova dnevniška zapuščina še ni izčrpana, saj je za zdaj kronološko zadnji integralno objavljen dnevnik tisti iz leta 1952. To pomeni, da ostaja v rokopisu še četrt stoletja njegovih zapisov iz obdobja, ko je bil izločen iz javnega življenja, pa ob Prešernovi nagradi leta 1964 za kratek čas spet vrnjen vanj, po intervjuju za Zaliv pa spet orkestrirano napaden, predvsem pa udbovsko nadzorovan do svoje smrti.