Tiskane izdaje
Najprej je bil Mož z imenom Ove, uspešnica, ki so jo prevedli v 38 jezikov. Druga najbolj prodajana švedska knjiga po Larssonovem Dekletu z zmajskim tatujem. Potem je prišla knjiga Babica vas pozdravlja in se opravičuje. Mladinska knjiga bo vsak hip izdala tretji roman Fredrika Backmana, Tu je bila Britt-Marie.
Gospod Backman, vaši prvi trije romani so izšli po letu 2012, vsako leto eden, in vsi so bili presenetljivo uspešni, globalno uspešni. Ste bili pripravljeni na vse, kar prinese zdrs v založniško mašinerijo, na potovanja, intervjuje, nastope, druženje z bralci? Ste v Stockholmu, govoriva po telefonu, čeprav so vas vabili v Ljubljano ...
Ne potujem veliko, tega preprosto ne maram. Mimogrede, tudi nisem največji ljubitelj dajanja intervjujev ... vendar jih razumem kot del posla, za katerega sem se odločil. Najbrž se boste strinjali, v tem je nekaj kontradiktornega, a ko pisateljeve knjige iz neznanih razlogov postanejo uspešne, se takoj najde kup ljudi, prepričanih, da bi moral pisatelj na to ali ono bralsko turnejo, se srečevati z množico ljudi, biti ves čas kar se da prijazen, se pogovarjati, najti obilo časa za pojavljanje v vsakršnih medijih ... nadaljujete lahko sami, tega je veliko.
Ne morem govoriti v imenu drugih, a o sebi lahko z gotovostjo rečem: razlog, da sem sploh postal pisatelj, je bilo preprosto dejstvo, da nisem ravno najboljši v komunikaciji z drugimi.
Če si družaben in nočeš biti sam, je drugače, ne izbereš si poklica, ki te sili sedeti v sobi in biti sam z računalnikom ter si izmišljati zgodbe. Potovalni del pisateljskega posla mi ni všeč, nočem potovati sam. Že zelo zgodaj sem se odločil, da mi uspeh ne bo pomenil nič, če me bo odtegnil od žene in dveh malih otrok. Uspeh knjig mi je povedal, da sem se odločil za pravi poklic, zgodbe pač rad pišem, a ne bo me potegnil stran od otrok. Rad ju peljem v šolo in grem potem ponju, rad sem z njima.
V New York Timesu sem prebral, da je bil vaš prvi rokopis večkrat zavrnjen, in pa vaše mnenje, da mora pisatelj vsaj toliko časa, kolikor ga je potreboval za pisanje knjige, posvetiti trudu, da gre knjiga v tisk in med bralce. To je, če lahko malo posplošim, slavospev trmi.
Trma deluje. Takrat sem bil tudi poln samega sebe, no, saj veste, vsaj malo pa že moraš verjeti vase, poleg tega pri nas niti ni pretirano veliko založb. Nekaj jih je res zavrnilo rokopis. Eden od založnikov mi je rekel, da jim je zgodba sicer všeč in da ima potencial, a žal niti malo komercialnega. No, izkazalo se je čisto drugače. Takrat se mi je jasno pokazalo: nihče v založništvu ne ve nič vnaprej, nikomur ni jasno, kaj bo delovalo, kaj bo uspelo, nikakor ni mogoče predvideti, katera knjiga se bo dobro prodajala, algoritma za odkritje prodajne uspešnice ni še nihče odkril.
Nekateri pisatelji vedo povedati, da bi z lahkoto napisali tako knjigo, kot jo zna napisati kateri od velikih avtorjev bestsellerjev, a resnica je, da lahko le redkim uspe – in ti drugi to vedo. Zato nočejo niti poskusiti. Ni pomemben žanr, lahko je kriminalka ali ljubezenski roman, bralcem je hitro jasno, kaj je dobro in kaj ne, kateri avtor jih poskuša le prelisičiti in kateri v tisto, kar napiše, res verjame – in zna to oblikovati.
Kar zadeva zavrnitve, ki jih omenjate – kot nastopajoči avtor se moraš ves čas zavedati, da je zavrnitev le eno od mnenj. Pogosto na založbi o tem tako ali tako odloča le ena oseba, gre torej le za eno mnenje. Enako je s kritikami. Kritikovo mnenje je le eno od več mogočih in niso vsa enaka. Poglejte, z ženo sva skupaj deset let, osem let poročena, a ne uživava v istih knjigah, televizijskih oddajah in glasbi. Gre za mnenja. In zato je treba vztrajati, dokler ne najdeš nekoga, ki mu je tisto, kar počneš, všeč.
Veste, kaj je založniška resničnost? Da nihče nikdar nič ne ve. Vzemite za primer deset najuspešnejših knjig na svetu v zadnjih desetih letih: nihče ni vedel, da bodo uspešnice Petdeset odtenkov sive E. L. James in niz J. K. Rowling o Harryju Potterju. Nočem reči, da so bili založniki neumni, nikakor, a enostavno niso dojeli naboja. Kot pisatelj pa si domišljam, da pišem za tiste, ki jim je moje pisanje všeč, ne za tiste, ki se jim zdi moje početje odveč. Ne moreš napisati knjige tako, da bo všeč kritiku, ki ni navdušen nad tvojim pisanjem.
Vaš prvi roman, Mož z imenom Ove, ki je v angleškem prevodu pristal na prvem mestu lestvice uspešnic časnika New York Times, je v scenarij za istonaslovni film uspešno pretopil scenarist in režiser Hannes Holm in z njim pristal med petimi nominiranci za letošnjega oskarja za najboljši tujejezični film. Menda je bila vaša reakcija na scenarij, ko ste ga dobili na vpogled, zgolj kratek 'ja'. Vas morda mika scenaristika?
Pravzaprav je bilo tako, da scenarija sploh nisem videl. Ali me mika? Moje vodilo je od nekdaj, da nočem ničesar početi polovično. Ničesar se nočem lotiti površno, raje se povsem posvetim eni stvari, ta pa je moj naslednji roman, ne pa kak scenarij.
Sem pa imel dolg pogovor z režiserjem, igralcem glavne vloge in producentom, v katerem sem jim razložil svojo vizijo romana in kaj sem občutil, ko sem ga pisal. Veliko so me spraševali, zanimalo jih je marsikaj, splošno in podrobno, režiserju in glavnemu igralcu pa sem položil na dušo le eno – najpomembnejše je razumeti, da je Mož z imenom Ove ljubezenska zgodba.
Zdelo se mi je, da sta moje sporočilo dojela, zato sem na tej točki rekel 'v redu' in prepustil zadevo. Tako sem se odločil. Nisem imel časa za ukvarjanje s filmom, niti se nisem hotel vtikati v delo drugih. Saj veste, tudi pri časnikarskem delu mora urednik, ki je morda imel idejo za članek, prepustiti izvedbo novinarju.
V Možu z imenom Ove sem povedal zgodbo natančno tako, kot sem hotel, potem sem videl, da so avtorji filma našli odtenke, ki jih nisem pričakoval oziroma prej nisem zmogel videti. Spoštujem pisatelje, ki se znajo lotiti scenarija, a to ni zame. Poleg tega nočem dvakrat pisati iste zgodbe. Če bi se že odločil napisati scenarij, bi to moral biti izvirni scenarij, nekaj novega.
Če se ne motim, tudi niste ugodili založnikovi sugestiji, da bi napisali nadaljevanje Moža z imenom Ove?
Ne, nisem. Z založnikom tudi nisem imel pogodbe za več knjig, zato je bilo laže. Sodelujem z založniki, ki jim lahko zaupam, seveda pa razumem, da tudi oni tvegajo. Kaj pa, če bo moja naslednja knjiga obupno slaba? Se zgodi.
Vam je že uspelo raziskati, zakaj so vaše knjige naletele na komaj verjeten odličen uspeh nikjer drugje kot v Južni Koreji?
To je res čudno. Ne vem, zakaj je tako, najbrž bi moral vedeti tamkajšnji založnik, a si mislim, da tudi on ne ve. Spomnim pa se, da so po izidu Moža z imenom Ove v švedščini založniki znali povedati, da nima smisla ponujati pravic za prevod v nemščino, angleščino in druge jezike, češ da je Ove tako tipično švedski in da v prevodu ne bi funkcioniral.
Lahko malce ugibam: čustev se ne da predvideti, zgodbe, tudi ta, pa ravno slonijo na čustvih; včasih se zgodba dotakne bralcev, včasih ne, za to ni algoritma. Če se odločim za lahkotnejšo razlago: pišem o človeških bitjih in njihovih zgodbah, zato so te lahko všeč marsikomu, tudi Južnim Korejcem.
Vaš odgovor na vprašanje, kako pišete, je bil 'do konca'. Pišete vsak dan, imate načrt romana, veliko popravljate? Menda je vaša žena prvi, testni bralec, in če se ne smeji, greste popravljat tekst?
Pišem vsak dan, ne zato, ker bi se tako odločil, ampak ker to najraje počnem. Vseeno je, ali je nedelja popoldne ali dopoldne med tednom, to zame ni delo, ampak zabava. Delo so pogovori z založniki, debate o členih pogodbe, premišljanje o naslovnici, novinarske konference in vse to, pisanje pa ni nikdar delo.
Očitno ne sodite v val severnega noira, ampak bolj v ris avtorjev, kot sta Jonas Jonasson in pokojna Marianne Fredriksson. Bralci pišejo, da jih vaše zgodbe spravljajo v smeh in jok.
Tega med pisanjem ne načrtujem, uživam v pisanju zgodb ... in te so včasih vesele, včasih žalostne, a to ni moj cilj, najraje vidim, da bralci občutijo in se odzovejo na tisto, na kar sem mislil med pisanjem. S postavljanjem posameznega pisatelja v generacije, ali ta, ali oni val, ali predalček, se ravno ne strinjam, saj si nismo podobni, vsak počne stvari po svoje, razlikujemo se, vsak ima svoj jezik in hodi po drugačnih pokrajinah. Poleg tega me zanimajo različni žanri, nimam namena pisati zmeraj enakih knjig, zato me potreba po uvrščanju v skupine moti.
