Tiskane izdaje
Ljubezen in spolnost v Svetem pismu. In podnaslov: K virom spolne identitete. Vse to bi nas navedlo k misli, da gre za provokativno študijo alternativnih gibanj, ki skušajo seči v tradicionalizme in nasoliti tabuje. Bralec, bodi pozoren na konec te predstavitve, kajti tam nekje bomo dolžni odgovoriti na izziv začetka, ki sprašuje, kaj so res viri spolne identitete.
Za zdaj začnimo z začudenjem, kajti avtor knjige, ki jo je iz francoščine prevedel Niki Neubauer, založila pa Celjska Mohorjeva družba, je katoliški duhovnik in rektor katoliškega instituta v Toulousu, Pierre Debergé – mož, ki se je uradno zavezal celibatu.
Vseeno se v nadaljevanju ne čudimo nad apologetsko predvidljivostjo, s katero je avtor uspešno prepeljal spolnost žejno čez morje čutnosti in jo privezal v varen pristan simbolov, pomenov in predvsem namenov. Ko in če se sprijaznimo s tem dejstvom, branje lahko postane zanimivo, z njim je na številnih mestih mogoče tudi polemizirati, ima pa tudi upoštevanja vredne poante.
Začetni triger gre skozi Milana Kundero in njegovo Neznosno lahkost bivanja, v kateri bi se Tereza rada osvobodila tega, da jemlje stvari preveč resno, da vse spremeni v tragično. Prijatelj Tomaž bi jo rad naučil, da sta ljubezen in ljubljenje dva različna svetova. Naslednja sekvenca gre v december 2000, ko je A. Reyes v Le Mondu obtožil družbo, da je čedalje bolj lačna »svežega mesa«. V članku Spolnost med represijo in regresijo je zapisal, da »resnična pornografija danes ni tam, kjer mislimo, da je; nahaja se v obscenosti tržne ideologije, v igri nagonov in frustracij, ki jih ta nenehno vzbuja«. Ta poanta je obema avtorjema, tako prvemu kot drugemu, dobro uspela.
Sveto pismo je knjiga, ki govori o potrebi ljubiti in biti ljubljen, pravi avtor o čustvih, ki spremljajo vse skupaj: ljubosumje, strah, srečnost, nesreča, sovraštvo. »Nikakor namreč ne moremo dovolj poudariti dejstva, da Sveto pismo ni moralni zakonik, ampak predvsem knjiga, ki govori o Bogu in prinaša Razodetje«, je zapisal.
To je prva in mogoče edina točka v knjigi, ob kateri si radikalno in brez oklevanja postavimo vprašaj, zraven njega pa še klicaj. Kaj pa je Sveto pismo sploh še lahko, če ni moralni zakonik? Saj je vendar skupek dveh »Zavez«, stare in nove! Toda pojdimo naprej.
Posvečena spolnost
Z razlaganjem spolnosti v Stari zavezi se avtor zateče k opisom desakralizirane spolnosti v okoliški kanaanski religiji, v kateri pa imajo božanstva in bogovi spol in so spolna bitja. Kako enega in edinega Boga, ki nima spola, vključiti v razpravo o spolnosti, v življenje posameznika in ljudstva? Odgovor je značilen: človek tu ne sodeluje v pobožanstveni spolnosti, ampak v stvarjenjski moči Boga. Spolnost ne more biti sveta, temveč samo posvečena.
Tako si avtor že v začetku z nastavki Stare zaveze pripravi teren za sestop v Novo zavezo, kjer se po večini ukvarja s pogledom apostola Pavla, kajti on je napisal največ družbenih navodil. Vseeno se moramo z avtorjem srečati na še enem pomembnem vozlišču, namreč pri dejstvu in vprašanju spolne različnosti. Zapiše: »Človek je kot podoba Boga to v svoji spolni različnosti« in k temu ga napeljejo uvodni (stvarjenjski) takti Geneze, ki pravi: »Bog je ustvaril človeka (ha'adam) po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega (zakar) in žensko (neqebah) je ustvaril.«
Božja podoba je v človeštvo torej vpisana po delitvi, iz katere vznikneta moški in ženska. Tako tudi Bog ni niti moški niti ženska, temveč zanju podoba, v kateri se zrcalita, in iz tega sledi logična izpeljava, da je »spolnost kakor ogledalo resničnosti, ki je v Bogu, vendar jo je mogoče razumeti zgolj deloma«. Vse drugo je priprava na Novo zavezo.
Jezus in ženske, to je prvo poglavje s tega vidika vstopa v Novo zavezo. Na križ ga je spremljala skupina žensk, do njih kaže veliko širino, pravi avtor, zoperstavlja se farizejski spolni morali, največji dokaz je žena dvomljivega slovesa, Marija Magdalena. Zdi se, da se pri teh opisih v knjigi neha neposredna debata o sami spolnosti in začenja teologija odrešenja, ki osmisli tudi popolno spolno vzdržnost, celibat. Vsekakor tudi nerazvezljivost zakonske zveze, ki je, ko je enkrat sklenjena, nerazvezljiva in traja do smrti.
Dobimo Pavlovo moralno pojasnilo, ko se v pismu Korinčanom odziva na korintski razvrat tistega časa, ko so tudi kristjani pripisovali užitek telesa od duha neodvisni sferi in zato kot brezgrešnega. Razvrat, obiskovanje prostitutk, algoritem »vse mi je dovoljeno«: bralec naj si prebere, kaj o tem pravi Pavel in kaj avtor knjige, ki jo opisujemo.
Dolgujemo pa odgovor na začetno vprašanje o virih spolnih identitet. Deloma smo odgovorili z božjo razpolovitvijo človeka na moškega in žensko. Kaj pa homoseksualnost? Avtor, kot boste videli, na to vprašanje ne odgovori prepričljivo, kajti nastopa z vnaprej znanega stališča. Toda v ozadju spolnih identitet je ne glede na to nekaj podobnega kot pri Platonu in Aristotelu. Čutnost se na koncu, kakorkoli že začeta, umika višjim in abstraktnim spoznanjem, ki v svoji božanski funkciji ukinjajo spole.
