Koristoljubni človek in zvesti volk

Knjiga Filozof in volk avtorja­ Marka Rowlandsa (Penca in drugi, prevod Janez Penca) ni zgodba o Rdeči kapici, v kateri­ je volk kruta, lakomna in zvijačna zverina, ki požre babico,­ lovec pa zastopnik zakona, ki razreši situacijo s pokončanjem volka. Rowlandsovi eseji­ o volku Breninu, s katerim je avtor­ preživel dobrih enajst let, so še veliko bolj grozljivo branje, saj v njem nastopa človek kot zlobna in pretkana žival, ki zaradi svoje telesne inferiornosti razvije talent za varanje vseh drugih bitij.

Kaj pa volk? Volk je bitje, ki ve, da sreče ni mogoče najti v preračunavanju, kar je, kot skozi pisanje počasi razkrije njegov lastnik, temeljna lastnost človeka. Volk razume, da noben zares pomemben odnos ne more biti zasnovan na pogodbi – kar je eden od konceptov, s katerimi Rowlands utemeljuje človeško družbo –, zanj je prva zvestoba. In to moramo spoštovati, četudi se nad nas zruši nebo. Ali kot pisec rad pove študentom – ki mislijo, da se šali –, ko govori o moralnih zadregah: »Če bi se kdaj z menoj in Breninom znašli v rešilnem čolnu, ne bi imeli šanse.«

Brenin in Rowlands sta bila povsod znana kot nerazdružljiv par, vse od prvega dne, ko je mladi profesor filozofije ugledal oglas v lokalnem časopisu: »Mladi volčji mladiči naprodaj!« Že prvi dan njunega druženja mu je krepki volčič napravil toliko škode v stanovanju, da je Rowlands spoznal, da ga bo moral imeti odtlej nenehno na očeh, biti nenehno z njim, tudi med predavanji in potovanji, kar mu pravzaprav ni bilo težko. Seveda, Mark Rowlands je filozof, in to je zato, ker je, kot priznava sam, ljudomrznik: »Človek si komajda lahko predstavlja kaj manj človeškega, kot je filozofija v svojem čaščenju logike, teorije in abstrakcije, zato je bila filozofija najbrž edini poklic, ki mi je omogočil, da sem ustrezno gojil ljudomrzniške ambicije.« Filozof in profesor filozofije se je v času, ko je živel z ogromnim volkom, umaknil na osamljen irski polotok, kjer je lahko razmišljal o tem, kaj ga v primerjavi z volkom dela človeka.

Svet kot sredstvo

To moramo vedeti, če želimo spoznati, kako je filozof, ki se v maniri svojih kolegov, iskalcev večnih resnic, gotovo polovico življenja sprašuje o niču in biti, odločno zakorakal na polje antropologije in etologije in gladko razkrinkal človeka kot mislečo opico, ki je razvila nagnjenje, da razumeva svet kot orodje. Opica mu je prispodoba za človeški smisel, da vidi svet kot zbirko sredstev in virov, ki jih uporablja za svoj namen. »Opica je težnja, da imaš namesto prijateljev zaveznike; opica svojih opičjih tovarišic ne gleda, ona jih nadzira. In ves čas preži na priložnost, da jih bo izrabila. Biti živ za opico pomeni čakati na to, da napadeš. Opica je nagnjenje, da gradiš odnose z drugimi na enem samem nespremenljivem načelu: kaj ti lahko storiš zame in koliko me bo stalo, da te do tega pripravim.«

Saj ne, da bi bilo tudi zares tako hudo, je priznal Rowlands, tudi opice znajo ljubiti, žalovati in imeti prijatelje; biti človeška opica je zanj le prispodoba za nagnjenje, ki se je začelo oblikovati v opičjih možganih. Določena vrsta kognitivnega razvoja se je zgodila pri opicah in pri nobeni drugi živali, to je razvoj nagnjenja, da vidimo svet in vse, ki v njem živijo, skozi optiko stroškov in koristi. Za razliko od opice nam Rowlandsov volk pripoveduje, da najpomembnejše v življenju ni nikoli stvar računanja. Opominja nas, da resnično vrednih stvari ni mogoče kvantificirati ali trgovati z njimi in da včasih pač moramo storiti, kar je prav, pa naj se zgodi karkoli.

Zaradi Brenina, ki ga je naučil, da v nekem prastarem delu njegove duše, spodaj pod prostaško in ničvredno opico, še vedno živi tudi volk, se je Mark Rowlands podal na pot iskrenega in bolečega razkrinkavanja družbe in njene morale, kakršno redko kdo prehodi. Recenzenti njegove knjige – v slovenščino jo je postavil in izdal Janez Penca –, ki v tem delu opažajo predvsem ganljivo opisane prizore prijateljstva med človekom in volkom, dostopne razumevanju vsakogar, ki je kdaj imel (vsaj) psa, ne vidijo pa te subverzivnosti, so udarili mimo. Seveda je delo tudi izjemno pričevanje, za filozofa celo duhovito napisano, o prijateljstvu, ki sega onkraj pregraj med vrstami, in tudi zanimivo preiskovanje radosti, moči in bistva človekove narave, a bolj bistveno je, da je tudi razmislek o manipulativni naravi človeške družbe.

Izvirni greh socialne inteligence

Tako ljudje kot opice in volkovi živimo v skupnostih, le da se je pri opicah pred davnimi časi začela evolucijska pot, na katero volkovi niso nikoli stopili – to je bil razvoj socialne inteligence. Življenje v skupinah prinaša nove zahteve in preizkušnje pa tudi nove možnosti. Prva možnost sta manipulacija in izkoriščanje vrstnikov, ki temeljita na zmožnosti varanja. Takole pravi filozof: »Ker ni dobro, da plačuješ več stroškov in si deležen manj koristi od tvojih opičjih vrstnikov, zahteva skupinsko življenje tudi to, da postaneš dovolj bister, da prepoznaš, kdaj so te potegnili za nos. Posledica je naraščanje inteligentnosti, ki jo spodbujata zahtevi po varanju in po tem, da se ne daš prevarati.«

Ne le zmožnost, ampak torej tudi potreba po spletkarjenju tvori jedro socialne inteligence človeku podobnih opic in primatov, ker prinaša moč. Znanstvena in umetniška inteligenca pri človeku sta stranski produkt njegove socialne inteligence, razgalja avtor človekov evolucijski izbor, zaradi katerega delamo drugim bitjem krivico, ker hkrati pozabljamo, od kod prihaja naša inteligentnost.

Da ne delamo krivic le drugim vrstam, ampak tudi sami sebi oziroma šibkejšim med nami, je aksio­matično. Zaradi svoje obsedenosti z močjo sklepamo sporazume z drugimi ljudmi, bodisi zato, da bi nam pomagali, bodisi zato, ker nam lahko škodujejo. To pomeni, da imamo razlog za sklepanje pogodb. Rowlands se nasloni na hipotetično možnost Hobbsove Družbene pogodbe samo s tistimi, ki nam lahko pomagajo ali pa škodijo. Razlog za sklepanje sporazumov imamo po Hobbsovi logiki samo z ljudmi, ki so približno tako močni kot mi. Iz tega avtor elegantno izpelje še en neprijeten sklep: »Vsi, ki so znatno šibkejši od vas – in vam zato ne morejo niti pomagati niti škoditi – ostanejo zunaj okvira pogodbe.«

Kdor ostane zunaj okvira pogodbe, tega ni niti v civilizacijskem okviru in je onkraj meje moralnega. Rowlands nas s pomočjo svojega črnega volčjega brata, ki je prispodoba za vse, kar je prikrito v naših zgodbah o nas samih, počasi pripelje do spoznanja, da ne čutimo nobenih moralnih obveznosti do znatno šibkejših od sebe – ker smo pač takšni. Moralo uporabljamo, da zberemo več moči, pogodbe pa sklepamo zato, da jih bomo spretno izigrali. To, da pobijamo in mučimo živali ter goljufamo drug drugega, je potemtakem fundament ­civilizacije.

Opičji obrat

Gotovo imamo pravico podvomiti o filozofovih sklepih, ki so abstraktni in shematski in kot takšni le karikatura resničnega življenja. A vendar ne bi škodilo, če v tej luči človekovega razvoja skušamo za hip uzreti ne le očarljive gorile, ki so zaradi manjše socialne inteligence tudi žrtve človekove volje po moči, ampak nenavaden konec močnega, razvitega in spretnega neandertalca, ki ga je človek izrinil z zemeljskega obličja pred kakšnimi trideset tisoč leti. Skoraj ne more biti dvoma, da je več kot dvometrski orjak z 1,5-krat večjimi možgani od človeških izgubil to tekmo samo zato, ker je živel v veliko manjših skupnostih kot z vsemi žavbami namazan goljufiv človek.

Nazaj k Rowlandsu: tekmo proti človeku je izgubil tudi volk, in to na račun psa – tristo tisoč volkov proti tristo milijonom psov –, ki se je naučil prilizovati človeku. A zakaj volku ni bilo mar poti družbene inteligence, na katero so se tako uspešno podale opice, se sprašuje filozof. Odgovor je presenetljiv in logičen: ker ni zasvojen s seksom tako kot človeška opica, ki ve vse o užitku. Za opico je razmnoževanje posledica prizadevanja za užitkom, za volka in druge živali je ravno obratno. Zaradi tega »opičjega obrata«, kot poimenuje filozof to evolucijsko prelomnico, so opice veliko bolj od volkov motivirane za spletkarjenje in varanje, da bi lažje zadovoljile hrepenenje po užitku.

Tega seveda ne počnejo le takrat, ko gre za seks, ampak, kot rečeno, vsakič, ko se jim porodi namen, zaradi katerega postane svet sredstvo zadovoljevanja njihovih ciljev. Tako razumevanje drugih opic se neizo­gibno preusmeri nazaj vanjo in okuži ter da pečat njenemu pogledu na samo sebe, med drugim ugotovi filozof, ki še danes pogreša svojega ljubljenega volka. Tudi zaradi vseh spoznanj o samem sebi, ki jih je leta 2008 prelil v pričujočo knjigo.