Kot bi se nekdo smejal tam, kjer se je streljalo

Izza parlamenta: Knjiga, ki nosi podnaslov Zakulisje jugoslovanske skupščine 1919–1941, nazorno prikaže politično vzdušje časa.

Objavljeno
08. december 2015 16.17
Janez Markeš
Janez Markeš

Če se poskušamo vživeti v tezo knjige Izza parlamenta Jureta­ Gašpariča (založba Modrijan),­ če skušamo poiskati njeno ­rdečo nit, imamo težavo. Razmišljanja so namreč sestavljena kot kolaž zanimivosti in ­podatkovnih baz.

Pisec koketira z bralčevo pozornostjo v literarno obdelanih prizorih, ki se izkažejo za logistično podporo sicer tradicionalno suhoparnemu zgodovinopisju. V svojo kožo pridemo v epilogu, ki spregovori o krizi parlamentarizma: pa ne le starojugoslovanskega, pač pa tudi širšega evropskega, tega, ki je predhodil dekadentni podobi politične Evrope pred drugo svetovno vojno.

Prav v tem vzdušju knjiga dobi svoje koordinate, kajti, če nekoliko strnemo letnice v specifično obdobje, v pozna trideseta prejšnjega stoletja, avtorjev prikaz strohnjenega starojugoslovanskega parlamenta vzbuja analogije in te nas izzovejo v današnji čas, nas primorajo, da se vrnemo nazaj v rojalistični Beograd in spet nazaj v aktualno Ljubljano.

Ko vstopijo osvoboditelji

Zato se odpovemo nameri analizirati žanrsko doslednost knjige ali kaj podobnega in dvignemo rokavico, ki jo avtor vrže pred nas s čisto stvarnimi podatki, nekaterimi kot mejniki, drugimi kot pojasnjevalci vzdušja, bodisi družbenega bodisi političnega, predvsem pa klime, ki jo najbolje razložimo z ogromno razliko med K.u.K monarhijo ter balkansko politično kulturo. Kot vemo in kot je razvidno iz prizorov, je ta dodobra spodletela. Kolaž prizorov, ki hote ali nehote slikajo sliko, bodisi kot zbir vtisov bodisi podatkov, nam na čutno razumljiv način približa dogajanje tistega časa in prostora.

Začne se z Beogradom 1918 kot prašno in blatno prestolnico mlade srbske države. Tam ni bilo velikih hotelov, tam je dvor, konjeniška kasarna, zgradba stare Narodne skupščine srbske kraljevine, iz katere je kralj Peter Karađorđević leta 1912 napovedal vojno Turčiji. Konjeniška kasarna postane prostor, v katerega se naselijo poslanci Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, in tej označbi z vsem zanimanjem sledimo do leta 1929, ko kralj Aleksander Karađorđević razpusti skupščino.

Šestojanuarska diktatura ima takole sosledje: zgodaj zjutraj tega dne se je kralj obrnil neposredno in svečano na narod »in mu povedal, da je prišel čas«, »ko med narodom in kraljem ne more in ne sme biti več posredovalca«. Šestega januarja 1929 je v parlament napotil »staroselce«, vojsko, žandarje in policiste in ti so vstopili v prostore kot osvoboditelji, poslanci pa naj bi bili okupatorji. Ivan Ribar, ki je predsedoval ustavodajni skupščini, je na vprašanje, kdo je tu okupator in zakaj, dobil odgovor: »Narodni poslanci so nepooblaščeno okupirali to zgradbo, ki je bila konjeniška kasarna kraljeve garde.«

Če se vživimo v naslov knjige, Izza parlamenta, se seveda moramo skupaj z avtorjem kot z bistvenim dogodkom poukvarjati z ustavodajno skupščino, katere postopek ustanavljanja je potekal decembra 1920. Avtor dobro pokaže na izvirni greh in na kal zatona kraljeve Jugoslavije, ker je bilo v humus države južnoslovanskih narodov namesto drevesa s skupnimi koreninami vsajeno napačno seme. Šlo je za izbiro slabega med dvema konceptoma, centralističnim in avtonomističnim.

Slovenija je po SLS neuspešno predlagala avtonomističnega s takimle načrtom: Jugoslavija naj bi imela šest pokrajin: Srbijo, Hrvaško in Slavonijo z Medžimurjem, BiH z Dalmacijo, Črno goro, Vojvodino in Slovenijo s Prekmurjem. Vsaka pokrajina bi se delila na okrožja, sreze in občine, vsaka bi imela svojo skupščino in vlado kot izvršni organ pokrajinske samouprave. Toda zmagal je centralistični koncept, zlobirali so ga radikali in demokrati, omenjalo se je tako imenovane čaršijske metode, podkupovanje in posiljevanje pičle večine nad manjšino. Vidovdanska ustava (28. junija 1921) je omogočila poguben modus operandi prihajajoče jugoslovanske politike.

Če so ljudje premalo izobraženi

Koncept Jugoslavije kot povečane Srbije (radikali), jugoslovanskega Piemonta ali jugoslovanske Prusije, je imel nad seboj vseskozi senco razdora. Na eni strani je bila nova država ustavna, parlamentarna (z dedno monarhijo), glede človekovih pravic je bila uradno moderna, podobna weimarski ter belgijski ustavi, toda že sama ustavna definicija jugoslovanskega naroda je bila sporna: jugoslovanski narod je bil definiran kot eden, sestavljala pa naj bi ga tri plemena: Slovenci, Hrvati in Srbi.

V desetih letih SHS, do leta 1929, se je zamenjalo 25 vlad. Regent, kasneje kralj Aleksander, je vseskozi izigraval parlamentarizem. Leta 1927 so se razmere v parlamentu precej zaostrile, 20. junija 1928 se je zgodil znamenit dogodek, Puniša Račić je streljal proti poslancem hrvaške HSS in ubil Pavleta Radića, Đura Basarička in Stjepana Radića. Potem (julija 1928) je dobil mandat za sestavo vlade Anton Korošec, prvi in edini nesrbski predsednik vlade. Vladal je pet mesecev.

Sledila je šestojanuarska diktatura (6. januar 1929), kralj je suspendiral ustavo, Evropa si je paradoksalno oddahnila. V opombah, ki jih avtor podloži tekstu, zasledimo oceno zahodnih opazovalcev, namreč, da sta nevarnost dezintegracije države in pomanjkljiva izobraženost med ljudmi tako veliki, da na njuni podlagi ni mogoče zgraditi demokratičnega sistema.

Po septembru 1931, ko se je spet vzpostavila ustavna monarhija, seveda nič več ni moglo biti, kot je bilo. Ustavo je namesto parlamenta izdal kar kralj sam, ustvaril je fikcijo o delitvi vej oblasti na zakonodajno, sodno in izvršno, vendar pa, kot je avtor citiral priznanega slovenskega zgodovinarja Petra Vodopivca, tudi po Evropi, ne le v Jugoslaviji, ni ostalo dosti prostora za individualno svobodo in resnično duhovno neodvisnost.

Male in velike stvari

Ozrimo se torej nazaj s pozicije druge svetovne vojne in preskočimo avtorjeve bolj ali manj duhovite vmesne vložke, mešanje žanrov, menjavo kontekstov, trivialne zgodbe (npr. o golem moškem v parlamentu) itn. Pomembni se nam zdijo rožljanje z orožjem, frčanje stolov in krogel, pretepi in podobno. Že leta 1921 je osemnajstletni komunist Alija Aliagić ustrelil notranjega ministra Milorada Draškovića, istega leta so komunisti priredili več atentatov. Istega leta, na dan vidovdanske ustave, so neuspešno poskusili celo z atentatom na Aleksandra Karađorđevića. 27. junija 1923 je Milutin Rajić izvedel poskus atentata na ministrskega predsednika Nikolo Pašića.

Nekateri menijo, da je bilo streljanje Puniše Račića leta 1928 pravzaprav začetek radikalnega konca monarhije, ko je bila oktobra 1934 v Marseillesu v atentatu na kralja Aleksandra simbolno ustreljena tudi jugoslovanska monarhija. Preiskava atentata je pokazala, da pravzaprav ni mogoče natančno določiti pravega naročnika, govorilo pa se je, da za kraljevo smrtjo stojijo makedonska teroristična organizacija VMRO (Vančo Mihajlov), naročniki iz Rima, Berlina, Dunaja, morda celo Moskve ali Londona.

Med velikimi državniškimi zadevami se skrivajo vložki o poslancih, korupciji, uradništvu, kuloarjih, parlamentarni arhitekturi in pohištvu, velikih in malih problemih, o poslanskih plačah, imuniteti ter o primerih sodobne politične komedije, kakor jo je popisal Miroslav Krleža. Kot bi se nekdo smejal tam, kjer se je streljalo.