Tiskane izdaje
Tam, kjer danes teče štiripasovna Tivolska cesta, med ostankom Vošnjakove ulice in Železničarskim zdravstvenim domom na drugi strani, je nekoč stala preprosta stanovanjska hiša s številko 22.
V njej je bilo živahno srečališče medvojnih ilegalcev, bilo pa je tudi, kratek in nemiren čas, ljubezensko gnezdo Silve Ponikvar in Karla Destovnika - Kajuha.
Pri Mladinski knjigi je izšla knjiga njunih pisem, ki jim je urejevalec Mihael Glavan, tudi avtor obsežne spremne besede, dal naslov Ljubimca z Vošnjakove ulice.
Naslov seveda aludira na bolj znana in podobno nesrečna ljubimca iz Trsta, Stanka Vuka in Danico Tomažič, ki sta padla pod streli še danes ne povsem identificiranih morilcev, njuno tragično zgodbo pa je v romanu Mladoporočenca iz ulice Rossetti (1987) ovekovečil italijanski pisatelj Fulvio Tomizza, v romanu Zatemnitev (1975) pa tudi Boris Pahor.
No, Silva Ponikvar in Karli, kakor so ga večinoma klicali tedaj, še nista bila poročenca, sta pa to nameravala biti in bi najverjetneje tudi bila, če ne bi februarja 1944 Kajuh padel. Silva je bila o tem tako prepričana, da se je v svojih pismih iz zapora rada poslavljala z besedami tvoja žena ali tvoja ženka, on pa tudi ni varčeval s podpisom tvoj mož. Kar se popolnoma sklada z dejstvom, da sta si obljubila večno zvestobo.
Prihod v Ljubljano
Toda pojdimo po vrsti. Kajuh, ki mu je kot zelo mlademu antinacistu v domačem Šoštanju že dobro gorelo pod nogami (gestapo ga je za nekaj dni celo zaprl), se je v Ljubljano pritihotapil (menda na tovornjaku skrit med sodi) septembra 1941. Poslej je torej živel v okupirani prestolnici, vse do avgusta 1943, ko se je odpravil na Dolenjsko in od tam v partizane; pol leta kasneje je, kot je splošno znano, ob prihodu XIV. divizije na Štajersko padel.
Manj se ve, kakšni sta bili njegovi ljubljanski leti. Sprva je stanoval pri sorodniku, nato pri šoštanjskih znancih, pa pri različnih podpornikih OF, zelo veliko se je selil, njegovo bivanje v mestu, s ponarejenimi dokumenti seveda, je bilo daleč od meščanske urejenosti.
Vendar je bilo, na splošno vzeto, to njegovo srečno obdobje. Bil je čas intenzivnega intelektualnega, pesniškega in čustvenega zorenja. V tem času je napisal pesmi, ki tvorijo jedro njegovega opusa, veliko je objavljal v revijah in se podpisoval z različnimi psevdonimi (konec leta 1942 se prvič pojavi kot Kajuh). Veliko je nastopal na različnih prireditvah in v zasebnih družbah. Slovel je kot izvrsten recitator, ki je uročil poslušalce.
Emil Cesar, urednik njegovih Zbranih del (1978), je o tem zapisal: »Kajuh je znal vse svoje pesmi na pamet. In ko je tako govoril, smo strmeli vanj, v ostri profil njegovega razširjenega, smelega obraza, v njegove kuštrave, uporne lase in njegove široko razprte, bleščeče oči, v katerih so se, kakor od tabornega ognja, vžigali plameni borbenega navdušenja in uporniškega zanosa! Prenekaterikrat sem ga poslušal, kako je recitiral svoje pesmi: vedno na novo jih je doživljal, poustvarjal, iz srca dajal ljudem.«
Družil se je z mnogimi ljubljanskimi kulturniki, člani odporniškega gibanja, mladimi in starimi, naštejmo jih nekaj: literati Pavel Golia, Ignac Koprivc, Bojan Štih, Tone Čufar, Fran Albreht, Tone Seliškar, Prežihov Voranc, sprejel ga je celo »najvišji«, se pravi stari Oton Župančič, družil se je tudi z gledališčniki Savo Severjevo, Vladošo Simčičevo, Bojanom Stupico. Ni si težko predstavljati zanosnega, vihravega mladeniča, bil je visoke postave, ki izgoreva za osvobodilno idejo in si zamišlja srečno prihodnost v svobodi.
Srečno leto 1942
Takšnega je spoznala Silva Ponikvar, bilo je za novo leto 1941/42. Praznovali so v stanovanju vosovca Zdenka Zavadlava, za glasbo je poskrbel Bojan Štih. Veselega večera, ki je trajal do konca jutranje policijske ure, so se udeležili tudi trije Ponikvarji, sestri Fani in Silva ter mlajši brat Levček, ki je že igral na kitaro (kasnejši slavni kitarist Lev Ponikvar).
Karli se je menda najprej približal starejši sestri Fani, toda dejstvo je, da se je kmalu znova srečal s Silvo, konec februarja 1942 pa sta si priznala ljubezen. Silva, dekle iz družine, v kateri je bilo devet otrok, oče učitelj pa alkoholik (zato se je mati ločila, kar je bila tedaj precejšnja redkost), po poklicu šivilja, je bila deset let starejša od Kajuha; ob spoznavanju ji je natvezil, da je star sedemindvajset let, torej si jih je prištel sedem, da bi ji bil bliže. Oba sta imela za sabo po eno resno ljubezensko zvezo.
Zaljubljenca sta preživela leto 1942 večinoma srečno, pravzaprav je bil to njun najlepši čas. Opravljala sta vsak svoje ilegalno delo in se veliko družila. Toliko več, ker se je Karli preselil na Vošnjakovo 22 k njeni družini. Vsi so tako ali drugače sodelovali z OF, zato ni čudno, da se je hiša Italijanom zazdela sumljiva in so jo začeli opazovati.
Toda vse je bilo razmeroma lepo do 8. decembra 1942, tistega večera so policisti vdrli v hišo in Silvo prvič odpeljali v zapor. Prvič zato, ker so jo 11. marca 1943 izpustili, 27. maja istega leta pa znova zaprli. Zaljubljenca sta užila še dva skupna meseca. Ko je šel Kajuh avgusta v partizane, je bila Silva v zaporniškem bolniškem oddelku, nekaj dni pred odhodom jo je obiskal, tedaj sta se zadnjič videla.
Bodi oče in mati!
Ona je bila torej v zaporu, on na brezdomni prostosti. Večino časa je bila zaprta na Miklošičevi, kjer je ulično okno omogočalo, da sta se po dogovoru videvala, si pomahala in pošiljala poljube. Toda predvsem sta si v času obeh zaporniških obdobij veliko pisala. Ohranjenih je šestindvajset njenih in dvanajst njegovih pisem.
V njih, ki jim je težko določiti kronologijo, večinoma namreč nimajo datuma, je veliko praktičnega komuniciranja, s katerim sta skušala njeno bivanje v zaporu narediti čim bolj znosno, veliko pa tudi konspirativnih napotkov glede ilegalnih znancev na terenu.
A za nas je danes zanimivo predvsem čustveno gradivo, ki ga razodevajo pisma, toliko bolj, ker je ta korespondenca v slovenski kulturni zgodovini redek primer globokega ljubezenskega čustvovanja v epistolarni obliki.
Na tem mestu seveda ni mogoče navesti vseh več kot omembe vrednih primerov goreče medsebojne naklonjenosti, zadovoljiti se bo treba z dvema ločenima primeroma. Njeno pismo, verjetno z začetka marca 1943, torej iz prvega zapora, se konča takole: »Vedno bom mislila na Te in najino ljubezen. Misli na bodočo srečo mi bodo dajale moč, da bom prenesla vse. Kako Te imam rada, ljubči, saj veš, kajne, in vedno boš moj, čisto za vedno moj, kot bom ostala Tvoja jaz z vsem svojim bitjem. Ljubči moj, poljubljam Te, poljubljam, Tvoja žena.«
On pa ji je v prvem pismu v zapor napisal tudi tole: »Kričal bi od žalosti in od sreče, tako Te ljubim. Od žalosti, ker sem te izgubil, od sreče, ker Te vendarle imam. (...) Potihem upam, da je to, kar mi je povedala mama, res! Otrok! (...) Oh, kako bova še srečna! Toda če ne bo imel očeta, tedaj mu Ti bodi oče in mati. Pripoveduj mu o meni in povej mu, kako neizmerno sem Te ljubil. Ti sama pa se vedi kot moja žena, kateri zapuščam vse, kar imam in kar pripada meni.«
Kajuhova slutnja je bila žal resnična. Otrok se ni rodil, ker je Silva v zaporu splavila, in ni imel očeta, ker je padel. Zgodba z Vošnjakove ulice, »najlepša ljubezenska zgodba v okupirani Ljubljani«, kot pravi Mihael Glavan, se je slabo končala.
Češnja na vrtu
Na vrtu Vošnjakove 22 je rasla češnja. Tista čudovita češnja, ki je zacvetela v pesmi Samo en cvet, en češnjev cvet, češnja, ki v celoti simbolizira tudi njuno ljubezen, zapisano v pesem. Danes si je češnjo na trasi Tivolske ceste težko predstavljati – kakor si je težko predstavljati zaljubljeno tridesetletno dekle za okni zapora na Miklošičevi in deset let mlajšega pesnika in revolucionarja, ki postopa po ulici, da bi jo uzrl.
Prav tako si je danes, sedemdeset let kasneje, težko predstavljati Ljubljano v času vojne in vse tiste mlade in nekoliko starejše ilegalce, ki so živeli s smrtjo v žepu in ki znova zaživijo v njunih pismih.
In vendar je bilo vse to res. Kakor tudi to, da je Karli na njeno prošnjo napisal zvezek pesmi, posvečenih samo njej, nato pa zvezek in njena pisma, preden je odšel v partizane, zavil v nepremočljivo platno ter svitek zaprl v škatlo, ki jo je zakopal pod tisto češnjo. Silva jo je aprila 1945 odkopala in, tako je zapisala, težko razumela, da je njen Karli mrtev. Po vojni si je ustvarila družino, umrla je leta 2000.
