Kričeče rože v bohotnem ruskem vrtu

Šest pesnitev Marine Cvetajeve: Ekstravaganten del njenega opusa in pesničina »grozna usoda«.

Objavljeno
17. december 2015 16.35
Peter Kolšek
Peter Kolšek

Na jesen se je pojavila knjiga, na pogled nič posebnega. Ko z muko, ki mora razmikati črke, razberemo, da je njena avtorica pravzaprav znamenita ruska pesnica Marina Cvetajeva, se srečamo z nekam pustim in neobetavnim naslovom Poskus sobe (KUD AAC Zrakogled, Koper). In naletimo na ime malo znane prevajalke Andreje Kalc.

No, potem je prišel novembrski knjižni sejem in izvemo, da je ta slovenistka in rusistka iz Kopra prejela nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, žirija pa je zapisala, da je prevajalka »v vseh pogledih zahtevno poezijo Marine Cvetajeve posvojila s tolikšno intelektualno zavzetostjo, da dodani izčrpni kritiški aparat samoumevno deluje kot sprotno zapisovanje prevajalske analize. Cvetajeva je z njenim prevodom v slovenščini zaživela kot nenavadno pretresljiv in vitalen pesniški glas.« Dober prevod torej in za povrhu še dobra spremna beseda, če to povemo ­nekoliko manj slavnostno.

Neke avgustovske nedelje 1941

A najprej nekaj besed o tem, kdo je Cvetajeva, o kateri se je pri nas verjetno zadnjič slišalo leta 2008, ko je pri založbi Litera v prevodu Lidije Gačnik Gombač izšla Povest o Sonječki. Pred tem smo leta 1993 v zbirki Lirika (MK) dobili izbor iz poezije Marine Cvetajeve v prevodu Toneta Pavčka. Ta izbor je najbrž lovil stoto obletnico pesničinega rojstva, ki je bilo leto pred tem.

Rodila se je v Moskvi. In umrla leta 1941 daleč stran, v Jelabugi ob reki Kami, kamor so sovjetske oblasti na začetku vojne umaknile nekatere pisatelje. Cvetajeva je imela bede, lakote in samote dovolj neke avgustovske nedelje, ko se je obesila.­ Na pogrebu ni bilo nikogar, še danes ni znano, kje je njen grob.

Pač pa je za njeno pesniško zapuščino po vojni poskrbela hči Ariadna; tako se je v šestdesetih letih začela vračati med ruske bralce, v devetdesetih je bilo njeno ime znova v obtoku in sloveče, približno tako kot v prvi polovici 20. stoletja, ko je Marina Cvetajeva močno zaposlovala ne samo rusko kulturno javnost. Bila je namreč med najbolj vznemirljivimi pesniškimi imeni burnega ruskega pred- in porevolucijskega časa. Vznemirljivo, provokativno, predmet javnih komentarjev je bilo tako njeno življenje kot poezija.

Bel je postal rdeč in rdeč bel

Kar zadeva prvo, je bilo to seveda povezano z revolucijo, primerljivo je s tragičnimi, svetovno odmevnimi zgodbami njenih mnogih pesniških vrstnikov (Gumiljov, Ahmatova, Jesenin, Pasternak, Majakovski, Mandelštam; slednji se je v Marino tudi zaljubil). S to razliko, da je Cvetajeva sedemnajst let preživela v izgnanstvu (v Pragi, Berlinu, večinoma pa v Parizu); pred tem ji je v moskovskem zavetišču umrla druga hči Irina.

Njen mož Sergej Efron je bil namreč oficir poražene carske vojske, katere del je prebegnil na Zahod. In Marina je šla (1922) pač za možem. Tudi vrnila se je dve leti za njim, 1939., skupaj s sinom Georgijem. Toda moža ni našla, ustrelili so ga, hčer Ariadno poslali v gulag, sin je kmalu padel na fronti. »Ne poznam bolj grozne usode, kot je usoda Marine Cvetajeve,« je kasneje o njej zapisala Nadežda Mandelštam, žena še enega velikega nesrečnika, pesnika Osipa Mandelštama.

Ker je pripadala politični emigraciji, je bila v sovjetski domovini nezaželena; ker je začela (v pariškem emigrantskem tisku) kmalu izražati nostalgijo po Rusiji, pa tudi zato, ker je začel njen mož sodelovati s sovjetsko tajno službo, je bila slabo zapisana tudi pri emigraciji; tolkla je lakoto in revščino. Njen zapleteni položaj v državljanski vojni med belo in rdečo gardo dobro ilustrirajo večkrat citirani verzi: Bil bel je – rdeč postal; / kri ga je pordečila. / Bil rdeč je – bel postal; smrt ga je pobelila.

Pri tem se Cvetajeva ni deklarativno izrekala ne za eno in ne za drugo stran, jasno pa je, da je kot meščanska hči in v zgodnji mladosti svobodoljubna klateška punca, ki je povzročala težave staršem, duhovno pripadala predkomunističnemu svetu ruske kulture. Čeprav je določene novosti revolucionarne umetnosti sprejemala.

»Marina poje po svoje«

Toda njena poezija ni zajemala iz neposrednega zgodovinskega gradiva, šlo ji je za večnostno snov, ki povzema ontološko in eksistencialno bistvo človeka, seveda skozi formo moderne obrevolucijske ruske poezije. Smiselno je citirati besede Draga Bajta, našega najpomembnejšega poznavalca ruske poezije 20. stoletja, ki je leta 1998 izdal knjigo V burji besed: ruski eseji (pri tedaj še živi mariborski založbi Obzorja), kar je v opombi storila tudi prevajalka: »Poezija Cvetajeve odseva celoten razvoj moderne ruske poezije 20. stoletja; njene posamične zbirke se zde kot zgoščen odtis posamičnih šol in gibanj. Najprej so zaznamovane s simbolizmom, potem akmeizmom in nazadnje futurizmom ...«.

Preden je Cvetajeva zapustila Moskvo, je imela za sabo tri odmevne pesniške zbirke, s seboj je lahko vzela svoje prepoznavno ime, ki je bilo znano vsej ruski emigraciji. Kakšna je ta poezija v podrobnostih, se lahko poučimo pri doslejšnjih prevodih, največ seveda Pavčkovih. Njegove so tudi tele besede o njeni poeziji, navdahnjene od neposrednega branja v ruščini: »Marina poje po svoje. Pravzaprav ne poje, če rabim besedo dobesedno, a golta, kriči, trga, rjuje, drobi majhne gmote šumov, šumotanja, šumotov, zvokov in tonov in jih sestavlja v svojskem in neponovljivem ritmu zmeraj v nove govorljive sklope misli, občutij, izpovedi, podob in njihove ­večrazsežnosti.«

Obsedenost z Rilkejem

Ta Pavčkova vzhičena impresija zvočno-sintaktičnih lastnosti poezije Marine Cvetajeve je pravšnja tudi za tisto, kar želimo povedati v nadaljevanju. Kajti z njo je mogoče predstaviti tudi poezijo, ki jo prinaša Poskus sobe. Ta knjiga je namreč osredotočena na posebej ekstravaganten del njenega opusa, na, rečeno figurativno, poudarjeno kričeče rože sredi že tako in tako bohotnega vrta.

Zunanja ograda te poezije je v tem, da je vsa nastala v času bivanja v Parizu in v natančno omejenem časovnem obdobju: od aprila 1926 do junija 1927. Notranja spodbuda pa raste – poleg organskega razvoja njene pesniške govorice v smer zaumnega modernističnega eksperimenta – tudi iz pisem, ki si jih je Cvetajeva v tistem kratkem obdobju izmenjavala s pesnikoma Borisom Pasternakom in Rainerjem Mario Rilkejem, dvema občudovalcema njene poezije.

Kako natančno je prišlo do tega trojnega prepleta, ne vemo, jasno pa je, da sta se Cvetajeva in Pasternak poznala še iz Moskve (pozneje jo je obiskal v Parizu, a ji ni bil ravno v pomoč), on jo je tudi povezal z Rilkejem, ki ga ni nikoli srečala. Zanjo povsem nepričakovano je decembra 1926 umrl, pol leta pred tem ji je napisal Elegijo (v prevodu Urške P. Černe objavljeno tudi v tej knjigi), kar je v njej spodbudilo pesnitev Novoletno, še prej pa Poskus sobe. In kmalu tudi prozi Tvoja smrt ter Nekaj pisem Rainerja Marie Rilkeja. Sploh je bila Cvetajeva daljše obdobje obsedena z Rilkejem in mislijo, da gre v njunem primeru za usodno sorodnost (pesniških) duš. O Elegiji, posvečeni njej, je bila prepričana, da pomeni sklepno dejanje Devinskih elegij in da bi jo on sam tja tudi umestil.

Prestaviti deroči tok

A ne glede na takšne ali drugačne biografske spodbude je dejstvo, da se je v tistih štirinajstih mesecih v Cvetajevi odvijala vročična ustvarjalna drama, ki je rusko emigrantsko literatko pripeljala v središče evropskega pesniškega modernizma. Navidezna stihija verzov – kajti v resnici gre za natančno premišljene retorične taktike in odmerjeno podobje – nagovarja slehernika tako pred obličjem kozmogonije kot njegove lastne eksistence, bralca pa vrtinči v svojo privzdignjeno, vročo magmo jezika; bolj kot z odrešujočim spoznanjem je omamljen z radovednostjo, kam bo zapeljan.

Poleg omenjenih dveh so v knjigi še pesnitve Z morja (ki je v bistvu »pismo« Pasternaku), Neuresničena pesnitev, Stopnišče in Pesnitev zraka (spodbujena tudi z Lindberghovim preletom Atlantika), v poglavju Proza pa se je poleg omenjenih dveh znašel še njen esej Pesnik in čas iz leta 1932. Pesnitve so razmeroma dolge, v povprečju okrog tristo verzov, gre za deroči tok, ki ga je zelo težko zaustavljati in še teže speljati skozi sosednjo strugo. In prav to je storila prevajalka Andreja Kalc. Prepričani smo lahko, da imamo v slovenščini nekaj, kar ima malokdo.