Krvave zgodbe o povzpetnikih in žrtvah

Kaj se zgodi, če se ugledni kantavtor in šansonjer, sicer tudi z dvema objavljenima knjigama raznovrstnih krajših besedil, odloči za pisanje romana? Presenečenje, lepo bralsko presenečenje. Zoran Predin v svojem prvem romanu Mongolske pege ponuja napeto branje z nekaterimi dobro namerjenimi poantami.

Posnetek s predstavitve knjige si lahko ogledate na naslednji povezavi:



Zgodbo avtor premišljeno in suvereno pelje od prizora iz časa, ko so na Dravskem polju šotorili vojaki velikega vezirja Ibrahima Paše, in jo pripelje v slovensko zdajšnjost, vmes pa poskrbi za zgodbeni stampedo, ki bralca prepričljivo vabi od enega poglavja k drugemu.

Pravzaprav je v Mongolske pege (Litera, 2020) zapletel dva dopolnjujoča se zgodbena pramena; enega začne s prigodo o nenavadnem srečanju revne Duše s turškim konjenikom in njuni usodi, drugega skoraj v slovenski strankokratski zdajšnjosti s povzpetniškim junakom Vinetom, čigar geni ponujajo svojo komaj verjetno zgodbo, vse tisto, kar je vmes, pa je veličastna in natančna vaja v absurdnosti zgodovine.

Pisec besedila na zadnji platnici knjige Goran Vojnović omenja, da po njegovem občutku Predin nikdar ni hotel biti preveč resen, ampak si je kot pisateljsko orodje raje izbral žlahtno ironijo, dodaja pa tudi ugotovitev, ki še kako velja: »Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra, kot je pri njem.«



Trenutki tragike so tisti, ki Predinovo zgodbo poganjajo v vedno nove meandre in dajo hkrati misliti o univerzalni človekovi izročenosti vsakokratnemu času in sistemu: tako je, ko se Duša po slovesu od turškega vojščaka Bilala sooči s skupinskim posilstvom in njene pokončajo, betežnega očeta z ognjem, mlajši sestri z vilami in sekiro, tako je, ko poročena ljubimka še pred usodnim poletom na Korziko, ki se je končal na gori San Pietro, pošlje moškemu svojega življenja telegram z dokončno odločitvijo zanj, tako je, ko jesenski podlesek zada trojici, ki se je odločila pozabiti stare zamere; še za smaragdni prstan, enake barve kot oči zadnje od mladenk v zgodbi, se zdi, da ji je čisto na koncu pomežiknil.

Ta gesta oziroma formulacija govori o tem, da Predin v romanu nima »agende«, ne paradira s pretirano sarkastičnostjo, prav tako se ne predaja vzvišenemu cinizmu, ki bi zgodovinske podatke svojevoljno interpretiral za svojo korist, za svojo »stvar«, ampak govori o nečem drugem, o posameznikovem hlastanju, s katerim se nekdo, morda bi lahko rekli usoda, preoblečena v vsakokratno ideologijo, največkrat demiurgovsko usodno poigra in pogoltne.

Pri tem Predin ni igriv zaradi igrivosti same, ampak z vsemi drastičnostmi, ki jih razpostavlja po besedilu, ponuja bralcu v premislek, da je poleg turobne sprijaznjenosti z razmerami zmeraj mogoča še drugačna drža, upanje, ki stavi na temeljne vrednote, najprej seveda na svobodo.

Da je zgodbo začinil z marsičim, zelo pomaga, le koga ne bi zanimalo, kaj je v ozadju nenavadnega umora potencialnega strankarskega prvaka ali oznovski preteklosti tega ali onega protagonista slovenske osamosvojitve, presenetljivih prešuštvih in spolnih avanturah pomembnih javnih osebnosti in podobno. A vse take in podobne ekscesnosti Predin elegantno vpiše v svojo pripoved na umerjeno zadržan način, ki njegovega bassa continua ne zmoti.

Mongolske pege izzvenijo brez poziva k posameznikovemu angažmaju, brez agitacije, prepletene zgodbe govorijo o tistem, kar najraje spregledujemo, o možnostih za dostojnost, o občutenju majhnosti, ponižnosti, razgrinjajo zdrse, ki posameznika oddaljujejo od modrosti. Napeta, zabavna knjiga s sporočilom.