Tiskane izdaje
Zgodba romana Poletje v gostilni (Beletrina) Lare Paukovič je pripeta na realnost, ki jo doživljajo mnogi mladi – ker študentka slavistike ne dobi dela na svojem področju, pristane za šankom v srbski gostilni. Znajde se v svetu priseljencev iz bivše Jugoslavije, ki ga prezira. A predsodki nadute mlade intelektualke se počasi razblinijo, gostilna ji da svojo lekcijo. Lara Paukovič (1993) je podiplomska študentka primerjalne književnosti in anglistike, ureja literarno sekcijo kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, piše za različne medije in počne še kup drugi stvari.
Ko smo že mislili, da smo o priseljencih v slovenski literaturi že dovolj izvedeli od Gorana Vojnovića, Zorana Kneževića, Dijane Matković, Mihe Mazzinija in še koga, je prišel vaš roman. Ste brali te svoje predhodnike, imate odnos do njih?
Ja, večino sem prebrala. Zelo spoštujem vse, a je name verjetno najbolj vplival Vojnovićev Čefurji raus!, ki sem ga brala na začetku gimnazije, ko so o tej knjigi res govorili čisto vsi – pri njem se mi predvsem zdi pomembno, da se je tematike lotil s pravo mero humorja, kar je bil tudi moj cilj; napisati berljivo knjigo, ki pa kljub temu dregne v nekatere boleče točke. To mi je, sodeč po pozitivnih kot tudi nekaterih bolj burnih odzivih, ki jih je bila knjiga zaenkrat deležna, očitno uspelo.
Vojnović je v nekem intervjuju rekel, da čefurji danes niso več to, kar so nekoč bili, da so priseljenci z juga nekdanje Jugoslavije že sprejeti, da sta Goran in Zoran Dragić junaka Slovenije in da tujci sedaj prihajajo od drugje ... Kako vi dojemate to zadevo – v kakšni fazi integracije prišlekov iz nekdanje Jugoslavije smo v Sloveniji? Na nek način – skozi glasbo, žure, modo, hrano – je ta kultura popularna, se vam ne zdi?
Tudi Nastja, moja junakinja, ugotavlja, da se v klubih po polnoči vrtijo turbofolk hiti, ljudje obiskujejo ex-yu tematske zabave, celo knjige o priseljencih pobirajo nagrade ... Čefurska kultura je po eni strani »trend«, a po drugi strani imajo nekateri ljudje s tem še vedno težave – tako kot Nastja. Ravno pred kratkim sem med brskanjem po Facebooku naletela na precej sovražno objavo neke ženske, ki je na veliko kritizirala delovanje ljubljanskega župana, vendar so bili argumenti za njeno »kritiko« samo ti, da bo Ljubljana in z njo Slovenija zaradi njega kmalu postala leglo čefurjev.
Objava je prejela več kot sto všečkov in kup žolčnih komentarjev podobno mislečih. To so reči, ki jih, prepričani, da smo zdaj pa res že naredili en korak naprej k strpnosti, skoraj ne opazimo več, a se še kar naprej dogajajo – socialna omrežja so denimo dober zbir tovrstnih nestrpnih mnenj – in ravno zato mislim, da je treba takim ljudem vsake toliko časa nastaviti ogledalo.
Morda bi bilo zanimivo slišati, kje v nacionalnem smislu vidite samo sebe.
Moj oče je po očetu Srb, vendar živi v Sloveniji od malega in sama stikov s srbsko kulturo niti nisem imela, tako da bi se mi zdelo krivično, če bi se poskušala vzpostavljati kot glas tretje generacije priseljencev, na vse skupaj raje gledam z nevtralne pozicije. Ne bi želela postati nek razsodnik v tej problematiki, ker sem predvsem v vlogi opazovalke in tudi roman je humoren produkt tega.
Roman nam veliko pove o generaciji sedanjih dvajsetletnikov – od tega, kako težko si najdejo delo, do tega, kako si pri ljubezni pomagajo s Facebookom. Kako vi doživljate svojo generacijo, kaj so njene specifičnosti?
Socialna omrežja, med katera spada tudi Facebook, pa Instagram, Snapchat, Twitter in še kaj, so pomemben del identitete dvajset-in-nekaj letnikov, tako da je morda njihova – no, naša – glavna specifika prav ta, da bolj intenzivno živimo na internetu kot v realnosti.
Internet je prostor za izražanje mnenj, deljenje trenutkov iz življenja, za zmenke in konec koncev za temeljito preverjanje ljudi, še preden jih dejansko spoznaš, kar Nastja denimo počne z natakarjem Rambom, v katerega se zagleda. Presojo o tem, ali je to dobro ali slabo, prepuščam vsakemu posamezniku, je pa dejstvo, da je internet spremenil naš način dojemanja in življenja do te mere, da je korak nazaj praktično nemogoč.
Gotovo je specifičen tudi način, na katerega naša generacija vstopa na trg dela – po eni strani vdani v usodo, ker služb za mlade itak ni, po drugi pa moramo biti, če se kakšna že pojavi, pripravljeni na stoodstotno fleksibilnost, brisanje meje med delom in prostim časom; na to, da ves čas razvijamo tudi svojo individualnost, da bo delodajalec v nas ja prepoznal tisto »nekaj več«, česar drugi prosilci za delo ne premorejo ... Naporno, skratka.
Slišim, da je ključen človek za vašo literarno kariero vaša babica, ki vas je pri treh letih naučila brati in je ves čas verjela, da boste nekega dne pisateljica. Je prebrala vaš roman, kakšno je njeno mnenje o njem?
Dobro ste poučeni. Roman je seveda prebrala. Ker je strastna bralka, ki strogo ločuje med kvalitetno literaturo in šundom – njen najljubši pisatelj je Dostojevski – sem se najbolj bala, da se ji bo zdel trivialen. Ko se lotiš pisanja romana za širšo množico, ki mora biti pisan v nekoliko bolj komunikativnem slogu, hodiš namreč po zelo tankem ledu.
Vendar je dejala, da roman v celoti izpolnjuje svoj namen, torej da gre za berljivo zadevo, od katere pa lahko marsikaj odnese tudi bralec, sicer vajen zahtevnejše literature – in pravzaprav ga bere že drugič, tako da sem očitno nekaj že naredila prav.
Glede na to, da ste pisali zelo mladi, ste imeli kaj težav, dilem, dvomov ... ali pa se je zgodba kar izlila iz vas?
Uh, ne, roman je nastajal več kot dve leti in imela sem veliko dilem. Osnovno zgodbo sem že nekako spravila na papir, a potem se je začelo piljenje in šele to je pravo delo. Težko je usklajevati svojo idejo o romanu z mnenji testnih bralcev, ki sem jih imela sama kar precej.
Od njih seveda ne dobiš samo pozitivnega feedbacka, temveč tudi kakšno kritiko, se je pa treba potem seveda odločiti, v kakšni meri boš to upošteval, da se osnovna romaneskna linija ne bo izgubila. Poleg vsega tega sem imela tudi obdobja blokad, ko mi en mesec recimo ni uspelo napisati niti stavka, tako da če potegnem črto, lahko rečem, da je pisanje romana res naporna zadeva. In verjamem, da pri tem sploh ni pomembno, česa se lotevaš – romance za na plažo ali velikega zgodovinskega romana, vsak tip ima svoje zakonitosti, stvari morajo »štimati«, vse to pa zahteva zbranost, čas in predvsem vztrajnost.
Kolikor vem, delate veliko stvari – študirate, pišete kritike, urejate Koridor, delate pri Kreativni bazi ... – ali pišete tudi že novo knjigo?
Poleg vsega naštetega sem že več kot tri leta tudi novinarka pri medijski hiši Media24, tako da dela res kar ne zmanjka. Sicer sem bila od nekdaj človek, ki bolje funkcionira pod pritiskom in tolažim se s tem, da če mi je sredi precejšnjega stresa in kaosa uspelo dokončati prvo knjigo, se bo že nekako posrečilo tudi z naslednjimi.
Ja, za drugo knjigo, zbirko kratkih zgodb, imam nekaj besedil že napisanih, kar zadeva naslednji roman, pa je vse skupaj še precej v povojih oziroma ne seže dlje od nekaj zapisanih idej. A teh zadev se je treba tako ali tako lotevati počasi in premišljeno.
Vaš roman ima optimističen konec – glavni lik, Nastja, skozi delo v srbski gostilni dobi lekcijo, njena ksenofobija se počasi sprevrne v sprejemanje prišlekov, nazadnje je pripravljena iti s Srbom celo zmenek. Menite, da smo na splošno lahko optimistični glede slovenskega sprejemanja tujcev?
V bistvu ne, ker tudi pri Nastji ni nujno, da bo takšna ostala – lahko gre res za pozitivno transformacijo, lahko pa le za prehodno fazo, posledico njenega dela v gostilni, po vrnitvi na faks pa bo ponovno prevzela stereotipe, s katerimi je v gostilno vstopila. Mislim, da se bodo med namivedno našli ljudje, ki bodo odprto sprejemali vse, kar ni »domače«, po drugi strani pa tudi takšni, ki bodo do tujcev ali drugačnih zadržani zaradi mnenja, da to pomeni manj prostora oziroma priložnosti za njih. Če določenih stvari pri sebi nimaš razčiščenih, je namreč najlažje zvaliti krivdo na druge.
