Tiskane izdaje
V ljubljanski knjigarni Konzorcij, kjer Mladinska knjiga običajno predstavlja svojo knjižno produkcijo, je bilo tokrat še posebej slovesno, saj so ne samo predstavljali slikanico Najlepše pesmi o živalih, ampak so tudi čestitali avtorici izbora pesmi in ilustratorki Jelki Reichman, ki je pred nedavnim praznovala 75. rojstni dan. Ilustratorka je v knjigo uvrstila 22 pesmi naših priznanih pesnikov in pesnic za otroke ter nekaj ljudskih; v slikanici je upodobljenih dvaindvajset živali, ki jih je poprej objavljala v revijah Ciciban in Cicido.
Jelka Reichman je namreč tudi velika poznavalka otroškega leposlovja in še posebej ljubiteljica poezije. "Hvala za lepe želje," je rekla Reichmanova, "tudi sama si želim, da bi še veliko ilustrirala, a je že tako, da se vse izteka in bom ilustrirala vse manj. Vsak novi rojstni dan je novo slovo. A sem fatalistka, verjamem, da me čaka še veliko lepega. Čas pa res beži z neskončno naglico in ko pogledam, kako veliki so že moji vnuki, mi je kar slabo," je duhovito komentirala ilustratorka, ki jo odlikujejo vitalnost, odprtost in živahnost duha. Njo in njeno delo je strokovno in tudi zelo osebno predstavil Pavle Učakar, likovni urednik založbe MK.
Na Mladinski knjigi uredniki vzpostavljajo pristne in neposredne stike z ustvarjalci in Jelka Reichman jim je, po besedah Učakarja, zaradi svoje odprtosti in energije še posebej prirasla k srcu. "Ko sem pred davnimi leti prišel na MK, me je nekega dne na vratih čakala zelo čedna gospa s sončnimi očali na nosu in z roko v boku. 'No, da vidimo, kdo bo novi likovni urednik!?' Pogledala me je in dobrodušno nadaljevala: 'Aha, tale fantek bo ...' Med nama je bila vedno prisrčna in iskrena komunikacija, ki še traja."
Ilustracije za Šiviljo in škarjice so njene prve likovne podobe v knjigi, ki so nastale pred 50 leti, v njenem bogatem opusu pa je vsaj še 160 ali 170 njenih samostojnih knjižnih ilustracij. Začenjala je malce okorno, obremenjena s tedanjo ilustratorsko prakso, je povedal Učakar in nadaljeval, da so bili liki v njenem Miškolinu (1969) še obrobljeni s črno, kar je bil precej zanesljiv način ilustriranja, s katerim si težko zgrešil pri zastavljenih ciljih. V Pikiju Jakobu (1970) pa je že ubrala bolj negotovo pot slikane ilustracije, ki je bila bistveno močnejša in je dopuščala razmah osebnega sloga. Risba je ostala v začetni fazi, nadaljevala je s slikarstvom.
Maček Muri (1975) je bilo po Učakarjevem mnenju prelomno delo na njeni ustvarjalni poti. Odmaknila se je od slovenske ilustratorske tradicije, šla je svojo pot. Prišlo je do eksplozije barv. Med njegovimi najljubšimi slikanicami je Dvanajst slonov, kjer je v fokusu kompozicija, likovno podobo pa odlikuje izjemna dinamika. Pri Cepecepetavčku se začne barva razvijati v nove sisteme – od živih barv, do nasičenih tonov, ki so zaznamovali njeno začetno obdobje. Vse to spremlja kompleksna kompozicija, kjer nastopa tudi veliko njenih lutk. Leopold Suhadolčan je to zgodbico napisal prav zanjo, da je lahko upodobila svoj svet, je dodala urednica otroškega leposlovja Irena Matko Lukan. In res, Reichmanova je povedala, da ima vsaj 60 ali 70 lutk, poleg tega pa še veliko število igrač od povsod, saj jih zbira že desetletja.
Likovna podoba pripovedi Levi devžej odpira tudi temnejše strani Jelke Reichman, "saj nikomur ne sije samo sonce, ampak se v vsakem od nas skrivajo tudi tolmuni žalosti", kot se je izrazila sama avtorica. Ta temnost se nadaljuje tudi v ilustraciji Pajacka in punčke, kjer nastopajo prekrasne porcelanaste figure, izdelane do skrajnosti, a so brez nasmeha ... Ali kakor je rekel Učakar: "To je žalostna zgodba, vrhunsko izdelan svet, a mrtev." Nadaljeval je s Povodnim možem, knjigo, ki najbolj zgoščeno govori o delu Jelke Reichman. Zaključil je prijazno, da gre za nenavadno osebo, za katero je vesel, da jo pozna in da je njegova prijateljica.
Jelka Reichman je rekla, da svojega dela ni nikoli tako podrobno analizirala in da pred začetkom vedno vidi meglo, nato pa zasijejo lučke, ki jih je počasi vse več. "Občutek imam, da me nekdo vodi, usmerja. Ilustriranje ni enostavno delo, kot mislijo nekateri. To je kompleksna tvorba, ki skupaj z besedilom sestavlja organizem, pri katerem je poleg risbe, kompozicije in barv zelo pomembna "štimunga". Če te ni, je vse izgubljeno," je povedala.
Reichmanova ima najraje otroke ("otroci so najlepša bitja!"), živali in tudi ljube ji predmete. Do njih goji posebno empatijo. Matko Lukanova je ob tem dejala, da zna Reichmanova to svoje navdušenje in čudenje lepoti upodobiti tako, da odpira čutenje pri vseh, ki listajo po njenih slikanicah.
Za zaključek pa je Marjana Kobe, slovenska literarna zgodovinarka in raziskovalka mladinske književnosti in šolskega knjižničarstva, poudarila, kako pomembno je, da antologijske izdaje izbirajo tudi ilustratorji, saj gre za drug, a pomemben pogled avtorja, ki ni (samo) uredniški. Zato je založniška politika, ki to dopušča, vredna vse pohvale, saj s tem tudi dviga ugled ilustratorjev. Dodala je še, da bi Pikija Jakoba zlahka primerjali z Medvedkom Pujem v mednarodnem prostoru, Pajacka in punčko pa s katerokoli Andersenovo pravljico. Vsem izrečenim prijaznim besedam je sledila zdravica ...
