Tiskane izdaje
Prevajalko Lijano Dejak bo nocoj doletela čas, da bo v rokah držala Sovretovo nagrado. Podelili ji jo bodo kolegi iz Društva slovenskih književnih prevajalcev. Lijana Dejak se že 15 let ukvarja s prevajanjem leposlovja, prevedla je 30 del najbolj zvenečih ruskih avtorjev. Konec lanskega leta se je njenemu prevajalskemu opusu pridružil roman Laurus pisatelja Jevgenija Vodolazkina.
Sovretovo nagrado ste dobili za prevod romana Laurus Jevgenija Vodolazkina. Ali nam lahko malce predstavite ta zelo bogat in zapleten roman?
Laurus je roman o srednjeveškem zdravilcu Arseniju, ki preživi štiri popolnoma različna življenja, tudi s štirimi različnimi imeni, zadnje od katerih je Laurus. V mladosti nehote zakrivi smrt svojega dekleta in njunega nerojenega otroka.
Preostanek življenja se poskuša odkupiti za ta strašni greh, tako da živi namesto svoje ljubljene Ustine. Roman je večplasten, zato ga različni bralci berejo na različne načine – kot hagiografijo, kot duhovno-filozofski tekst, kot avantgardni ali celo kot pustolovski roman.
Ta roman pogosto primerjajo z Ecovim Imenom rože, čeprav sta v resnici zelo različna. Imata pa tudi nekaj skupnih točk – oba se dogajata v srednjem veku in v obeh nastopa samostan, predvsem pa sta oba avtorja strokovnjaka za srednji vek, zato lahko prevzameta srednjeveški pogled na svet, ki je zelo drugačen od današnjega, in v srednjem veku najdeta marsikaj aktualnega za današnjega človeka. Laurus je v resnici zelo sodoben roman.
To je predvsem roman o času, o tem, da časa v resnici ni. Čas ne teče naprej, ampak mogoče v spirali, mogoče pa obstaja vse hkrati in nam je čas dan le iz Božjega usmiljenja, saj človekova zavest ne bi zmogla sprejeti vseh dogodkov hkrati. V čas smo zaprti zaradi svoje šibkosti, pravi Laurusov prijatelj Ambrogio v romanu, v resnici pa je bila to ideja Vodolazkinovega učitelja, velikega ruskega jezikoslovca Dmitrija Lihačova.
Roman je tudi izjemno uspešen, a ne?
Laurus je pravi fenomen. Izšel je leta 2012, leto za tem je Vodolazkin zanj dobil glavno rusko literarno nagrado Velika knjiga, zdaj pa je že preveden v 23 jezikov in še vedno ga prevajajo. Ko je pisatelj roman končal, je bil prepričan, da ga bo prebrala samo njegova žena in še nekaj prijateljev, saj je bil tako daleč od sodobnih literarnih tokov. Vendar je očitno ujel trenutek, ko so ljudje pripravljeni na nekaj bistveno drugačnega, novega, kar pa v resnici korenini v srednjem veku.
Kot razberemo iz obrazložitve, je bila knjiga še posebej velik prevajalski zalogaj, saj vsebuje številne stavke stare cerkvene slovanščine. Vi ste jih prenesli v »trubarjevsko slovenščino«. Ali lahko opišete, kako je potekal prevajalski postopek?
Ameriška prevajalka Lisa Hayden, s katero sva pri prevajanju sodelovali, je izbirala med številnimi angleškimi prevodi Svetega pisma, preden se je odločila za najprimernejšega, ki ga je potem vzela kot osnovo za prevajanje cerkvene slovanščine in Vodolazkinove nekoliko prilagojene srednjeveške ruščine. V slovenščini pa pravzaprav ni bilo veliko izbire, saj je bila pred protestanti naša pismenost bolj v zametkih. Protestanti so bili nekoliko pozneje kot dogajanje v romanu, a to ni pomembno, treba je bilo pač doseči podoben učinek, kot ga ima »stari jezik« v izvirniku.
Kako ste se naučili protestantske slovenščine? Ali obstaja vir, iz katerega ste črpali?
Predstavljala sem si, da obstaja slovar jezika protestantov, vsaj tak za interno rabo, pa ga očitno ni. Zato sem si sama sestavila nekakšen slovarček, tako da sem primerjala Dalmatinov prevod Svetega pisma s sodobnim, k sreči sta oba dostopna v elektronski obliki. Poleg tega sem »lovila« besede iz različnih protestantskih besedil. Seveda pa brez strokovne pomoči ne bi šlo: te odlomke sta pregledali in popravili dr. Neža Zajc in dr. Majda Merše. Je pa šlo bolj za patino tistega časa kot za to, da bi junaki iz Vodolazkinovega romana v slovenskem prevodu govorili natanko tako kot Trubar ali Dalmatin.
V slovenščino ste presejali celo paleto ruskih avtorjev: Bulgakov, Sorokin, Šalamov, Makanin, Trifonov, Stogoff, Akunin, Vojnovič, Gelasimov, Ivanov, Dovlatov, Vodolazkin, Jerofejev ... Ali je bil kateri od njih težji prevajalski zalogaj, ali katerega od njih še posebej občudujete?
Zahtevne so bile Kolimske zgodbe Šalamova, zaradi tematike, posebnega sloga, tudi obsega. Pa morda še Geograf je zapil globus Ivanova, ki se rad poigrava z jezikom. Eden ljubših mi je seveda Laurus, zelo blizu mi je tudi roman Vaje Vladimirja Šarova, ki ga prevajam zdaj. Zanimivo je, da se dogajanje v obeh vrti okoli konca sveta, ampak ne istega – v Laurusu so ga pričakovali leta 1492, v Vajah pa 1666.
Sicer sem imela srečo, da sem večino del, ki sem jih prevajala, izbrala sama, tako da je takih, ki so mi pri srcu, kar preveč, da bi jih vse naštela. Mogoče posebej omenim še Sorokinov Led, Pelevinovo Življenje žuželk, Trifonov je zelo žlahten avtor. Z velikim veseljem sem prevajala Akuninove »retro« kriminalke, ki so sijajne, ampak na žalost se niso dobro prodajale, kar je čudno, glede na to, koliko je ljubiteljev kriminalk. Od neleposlovnih knjig pa Proppove Zgodovinske korenine čarobnih pravljic, v katerem Propp išče izvor pravljic v starodavnih obredih.
Ali menite, da smo Slovenci dobro seznanjeni s sodobno rusko literaturo?
Prevedli smo že kar precej sodobnih ruskih del, druga stvar pa je, koliko ljudi jih bere. Neke širše ljudske množice prav gotovo ne, obstaja manjši krog ljudi, ki to spremljajo.
Ali še obstajajo neznana polja?
Bele lise gotovo so, mogoče ne prevajamo čisto sistematično. Vsaj zase moram priznati, da izbiram precej subjektivno – navdušim se nad kakšno knjigo in potem poskušam zanjo navdušiti še to ali ono založbo. K sreči imam resnejše kolege, ki na to gledajo drugače: katera pomembna dela še niso bila prevedena. Ampak po mojem je čisto v redu, da obstajajo različni pristopi, da se dopolnjujemo.
Kaj pa se zanimivega dogaja v ruski literaturi?
Zadnja leta so Rusi v sijajni kondiciji, nastaja veliko zanimivih del, rekla bi celo, da so spet začeli pisati »velike romane«, eden od njih je po mojem Laurus. Pravkar je v mojem prevodu izšel roman Sanajeva Pokopljite me za šprajc.
To je roman o grozni babici, ki je na vse načine zlorabljala vnuka, a ta ji je odpustil in o njunem odnosu napisal knjigo z obilico humorja. Knjiga je bila v Rusiji velika uspešnica, presenetljivo je, koliko ljudi se je v junaku prepoznalo. Pa tudi pri nas je očitno nekakšen »trend zlobnih babic«, saj je Mazzini za svojo v Otroštvu to poletje dobil Kresnika. Knjigi sta zelo različno napisani, ampak zlobne babice imajo očitno povsod podobne finte.
Sicer pa sem se pred kratkim zaljubila v roman Lene Eltang Cartagena, zelo kompleksen tekst, ki je na prvi pogled kriminalka, v resnici pa je tudi to in še veliko več. Upam, da bom zanj navdušila kakšno založbo, poleg tega bi tudi pri tem radi sodelovali z ameriško prevajalko Liso Hayden.
Imava celo precej noro idejo, da bi to počeli »na kraju zločina«, se pravi v italijanski Kampanji, in tja po možnosti zvabili še avtorico. Sicer pa imam več zamisli za prevajanje kot časa.
Kaj pa starejša ruska klasika? Kaj kliče po novem prevodu?
Moj naslednji projekt je nov prevod Tolstojevega romana Vojna in mir. Od starega prevoda Vladimirja Levstika je minilo že več kot osemdeset let, kar je veliko, navadno se tako pomembna klasična dela prevajajo pogosteje. Gotovo bi se našlo še kaj, ampak za take velike projekte se navadno odločijo same založbe, ne prevajalci.
Diplomirali ste iz angleščine in ruščine, pa vas v prevajalskem pogledu očitno veliko bolj privlači slednja. Kako to?
Že od nekdaj mi je bila ruščina strašno všeč, zdelo se mi je, da zveni lepše kot katerikoli drug jezik. Zato sem jo izbrala že v gimnaziji in sem se potem odločila tudi za študij ruščine. Angleščino sem imela kot predmet B. Kdaj me sicer zamika, da bi prevedla kaj iz angleščine, ampak nekako ne pridem do tega.
Najprej ste prevajali znanstvena in tehnična besedila, šele zadnje čase prevajate leposlovna besedila. Zakaj se niste takoj lotili leposlovja?
Takoj po fakulteti še sploh nisem razmišljala o leposlovju. Prevajala sem različne reči, največ pa s področja gradbeništva in arhitekture, kar me je tudi zanimalo. Veliko sem tolmačila, to sem rada delala in včasih je bilo to tudi dobro plačano. Dela je bilo toliko, da niti ni bilo časa za razmišljanje o čem drugem.
Potem pa je prišel bančni zlom v Rusiji leta 1998, na lepem je bilo manj dela in več časa, po naključju mi je ravno takrat nekdo prinesel iz Rusije sveženj kriminalk in ko sem jih brala, sem pomislila, kako zabavno bi bilo to prevajati. Tako sem začela, s kriminalkami, potem pa so mi prišli v roke tudi resnejši sodobni avtorji in me navdušili.
Kaj vam pomeni Sovretova nagrada?
Nagrade sem neizmerno vesela. Prevajanje je precej samotno delo in bolj redko dobiš potrditev, da je res pomembno in smiselno.
