Tiskane izdaje
Prostrani Maupassantov univerzum – v katerem ženska neredko razgalja svojo lahkoživost, moški pa naivnost – je mogoče spoznati tudi v knjigi Zgodbe, ki je v prevodu Aleša Bergerja in ob spremni besedi Katarine Marinčič pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi.
Zgodbe so privlačno povabilo v čas francoskega realizma in naturalizma, z njimi je pisatelj uspešno plaval proti toku tedanjih dolgih romanov, tudi romanov rek. Skozi kratke povesti se razgrinja njegov notranji svet, v otroštvu težko določen z materino nevrotičnostjo in depresijo, proti koncu prekratkega življenja pa z lastno duševno boleznijo: zadnjih osemnajst mesecev je prebil v umobolnici, pot v brezno smrti pa se je z napredovanjem sifilisa nakazovala kot izguba razuma, demenca, spodleteli poskus samomora s pištolo. Vmes je bilo vsega veliko, ogromno talenta in ustvarjalnosti, mnogo umetniškega in literarnega ugleda, še slave in denarja, tudi zanimivih povezav z Gustavom Flaubertom, Émilom Zolajem in drugimi.
Pisatelj se tematsko giblje med vrsto dvojnosti: med meščanskostjo in kmečkostjo, hinavščino in prostodušnostjo, oliko in omiko ter surovostjo, med radostnimi pobegi v naravo, na morje in sonce ter nervoznim vrvenjem Pariza, med odprtostjo in zaprtostjo, družabnostjo in samotnostjo, cinizmom in sentimentalnostjo, dražem erotičnosti in srhljivostjo, med življenjem in smrtjo, pa tudi določen humor premore ob obilo žalosti, tudi temačnosti.
Med slovenskimi bralci
Guy de Maupassant je v slovenskem prostoru, kakor je zapisala Katarina Marinčič, »že dolgo znan in, sodeč po številu ponatisov, zelo priljubljen pisatelj«. Največkrat je bilo ponatisnjeno Njeno življenje (prevod Cene Vipotnik), Aleš Berger je v osemdesetih letih uredil in prevedel tudi Dvorljive zgodbe in Srhljive zgodbe, v prevodu imamo prav tako Lepega strička (prvi ga je že leta 1912 poslovenil Oton Župančič) in še kaj.
Prijatelj in učitelj Émile Zola je, kakor je poudarila Marinčičeva, med pogrebnim govorom označil preminulega Maupassanta za »jasnega in preprostega, zmernega in močnega«, pa tudi za zelo francoskega avtorja: po slogu in vsebini. Zato je bil priljubljen in uspešen že v svojem času in zato tudi današnji bralci radi jemljejo v roke njegove knjige.
»Bistvo Maupassantovega sloga: nevpadljivost, izbrušeno običajnost, konvencionalnost v najžlahtnejšem pomenu besede« je čutiti prav tako v izbornem prevodu Aleša Bergerja. »Maupassanta prelije v brezhibno, a nepretenciozno slovensko prozo, ki se je le tu in tam drži rahla patina. Starinskega je v tej moderni govorici za vzorec: ravno toliko, da stvari zvenijo znano, prav toliko, kot godi omikanemu bralcu, najsi bo v Maupassantovem ali današnjem času.«
Za omiko kaže vedno znova poskrbeti in jo širiti, z literaturo prav tako ...
