Literarni podkasti: Knjižni pogovori na mobilniku

Vsebina vsakega novega medija so vedno stari mediji, je pred več kot petdesetimi leti ugotavljal kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan. Vsebina gledališča so bile knjige. Vsebina televizije sta bila film in gledališče. Ko so začeli v ZDA in Evropi ustanavljati nacionalne radijske postaje, so v mikrofone najprej prebirali knjige.

McLuhanovo razmišljanje velja tudi na svetovnem spletu, saj je internet na globalni elektronski platformi združil vse medijske predhodnike. Ponudniki internetnih povezav v enem paketu ponujajo pozemno, kabelsko in satelitsko televizijo, radio, časopise, kinematograf, telefon, telegraf, pisma in dostop do elektronskih knjig.

V prvih dveh desetletjih interneta je prevladovalo besedilo, saj omrežje ni bilo dovolj zmogljivo za prenos slike in zvoka. V zadnjih letih pa je internet postal nekakšna televizija 21. stoletja, saj prevladujejo vizualne vsebine: fotografije in ­videoposnetki.

Skoraj vsi stari mediji so na spletu doživeli zvezdniške trenutke. Časopisni komentatorji in televizijski zvezdniki še nikoli niso imeli toliko bralcev in gledalcev kot danes. Viralni zapisi, fotografije in videoposnetki so se kot epidemija razširili po svetu in dosegli milijonska, celo milijardna občinstva. Le en stari medij se na spletu ni dobro počutil.

Med spletnimi fenomeni bi celo najbolj vztrajen medijski raziskovalec težko izbrskal vplivno radijsko oddajo ali zvočni posnetek. O spletnih dnevnikih (blogih) so internetologi napisali na stotine knjig, a v njih večinoma niso niti omenili sodobnikov besedilnih blogov, v katerih je namesto črk nastopal človeški glas: podkastov.

Kriminalna serija kot podkast

Podkaste so medijski komentatorji zares opazili šele lani, ko so na ameriškem javnem radiu NPR predvajali dokumentarno kriminalno dramo Serial. Internetna radijska oddaja je imela na milijone poslušalcev enak učinek kot priljubljene televizijske nanizanke: naročili so se na nove epizode, komaj čakali tedensko nadaljevanje in prirejali zabave, na katerih so skupinsko poslušali najnovejši del.

Številni poslušalci Seriala so nato odkrivali nove oddaje in ugotovili, da zahtevnejših vsebin ne ponujajo samo spletna mesta z dolgimi časopisnimi članki. Pri tem jim je pomagala tudi tehnologija, saj so podkaste prenesli na pametne mobilnike, kjer je bilo naročanje in poslušanje precej enostavnejše kot na osebnem računalniku. Podkasti so se lahko preselili v avtomobile, na tek ali fitnes, na dolge letalske polete in med gospodinjska ­opravila.

Čeprav so sprva prevladovali tehnološki podkasti, so prednosti novega medija zelo dobro izrabili tradicionalni pripovedovalci zgodb. Radijski ustvarjalci so eksperimentirali z oddajami, ki jih niso omejevali programske sheme, produkcijska pravila in predpisana dolžina. Znani časopisni novinarji in publicisti so se spoznavali z mikrofonom, poslušalci so lepo sprejeli govorce, ki ne bi nikoli opravili radijske avdicije.

Novi žanri so nagovarjali izobražene poslušalce, ki so bili pogosto tudi bralci, zato so se znanstvenim podkastom, političnim komentarjem, izpovednim in glasbenim oddajam, komediji in filozofskim pogovorom pridružile tudi najstarejše radijske vsebine: branje literature in knjižne debate.

Veliki časopisi in podkasti

Sprva so se o knjigah pogovarjali predvsem ljubitelji in člani neformalnih spletnih bralnih klubov, iz katerih so se razvili nekateri znani neodvisni podkasti (Selected Shorts, Moth, Memory Palace, Truth, Poetry Foundation …). Nato so začeli pripravljati literarne podkaste tudi sodelavci časopisov in revij, ki so objavljali literarno kritiko in esejistiko. Britanski Guardian je v ambiciozni strategiji digitalnega prehoda uvedel knjižni podkast (Guardian Books Podcast), ki ga vodi njihova knjižna urednica Claire Armitstead.

V tedenski oddaji ne predstavljajo samo intervjujev, branja in debat, ampak snemajo tudi mesečne dogodke Guardianovega knjižnega kluba. Podobne podkaste pripravljajo pri ameriškem New Yorkerju (New Yorker Fiction, Out Loud), Atlanticu, Timesovem Review of Books in drugih uglednih znamkah, ki lahko povabijo v oddaje najbolj znane ustvarjalce v angleškem jeziku in predstavljajo najnovejše literarne trende.

Radijski ustvarjalci so sprva zviška opazovali časopisne novinarje in amaterje za mikrofoni, a so se morali tudi oni prilagoditi novemu spletnemu trendu – podobno kot sta njihove televizijske kolege presenetila youtube in priljubljenost spletnega videa. Pri britanskem BBC, ameriškem NPR in drugih radijskih postajah so najprej objavljali posnetke radijskih oddaj, ampak za spletne poslušalce takšen radijski arhiv ni bil zanimiv – razen za tiste, ki so zamudili priljubljeno oddajo ali so poslušali radio na spletu.

Epizode so morali pred spletno objavo prilagoditi spletnemu mediju in dodati nove vsebine, pri snemanju radijskih oddaj pa so vse bolj upoštevali tudi spletno produkcijo, zato danes vse več literarnih radijskih oddaj spominja na knjižne podkaste (podoben učinek so imeli blogi na časopisno novinarstvo). Vse več je tudi poskusov uprizarjanja kratke proze (podcast novels), ki so jo avtorji napisali za podkaste – podobno kot nekoč za radijske igre.

Zanimivi tudi za organizatorje festivalov

Literarni podkasti niso bili zanimivi samo za medijske ustvarjalce, ampak tudi za prireditelje knjižnih festivalov, večerov in druženj, ki so bili tradicionalno odvisni od medijskega poročanja in niso nikoli vedeli, ali bo njihove dogodke pokrila novinarska ekipa. Najprej so ponovili napako radijskih ustvarjalcev in na spletu objavili samo arhivske (video)posnetke dogodka, ki niso privabili gledalcev.

Nato so začeli tudi oni urejati posnetke v internetne oddaje ter jih prijavljati v spletne imenike in trgovine (predvsem Applov itunes), kjer so lahko izrabili največjo prednost podkastov: enostaven prenos in poslušanje na mobilni napravi. Zato lahko zanimivim debatam na Edinburškem literarnem festivalu in drugih podobnih dogodkih udobno prisluhnejo tudi poslušalci, ki jih ne morejo videti v živo.

Podkasti se v zadnjih dveh letih počasi uveljavljajo tudi v Sloveniji, predvsem zaradi večje razširjenosti pametnih mobilnikov in zagnanosti nekaterih ustvarjalcev (denimo ustanovitelja Apparatusa Anžeta Tomiča) ter novinarjev, ki uvajajo nove prakse v tradicionalno medijsko produkcijo (za kar na Radiu Slovenija skrbi Matej Praprotnik). Kljub temu pa literarna javnost doslej ni izrabila prednosti novega zvočnega medija.

Membranje

Poslušalci literarnih podkastov se lahko trenutno naročijo samo na eno internetno oddajo v slovenščini: na podkast Membranje, ki gostuje na spletni strani marsowci.net in ga soustvarja avtor tega prispevka. Radijske in televizijske oddaje o knjigah sledijo založniškemu programu slovenskih založb in živijo samo v spletnem arhivu nacionalke.­ Založbe in kulturne ustanove prirejajo številne literarne dogodke, ampak posnetkov ne urejajo in ne objavljajo na spletu, čeprav bi lahko z njimi dosegli precej širše občinstvo kot na živih dogodkih.

Literarni podkasti se podobno počasi razvijajo tudi v drugih evropskih državah (izjema je Velika Britanija), zato v spletni ponudbi močno prevladujeta angleški jezik in kultura, kljub temu da za ustvarjanje podkasta ne potrebujemo profesionalne opreme,­ studia in dragega spletnega ­gostovanja.

Ameriški zgledi kažejo, da lahko literarni pogovori presežejo nekajsekundno spletno pozornost in prepričajo poslušalce, da tudi po eno uro spremljajo zanimive zvočne vsebine. A je treba takšne oddaje najprej posneti in jih ponuditi na pametnih mobilnikih, česar se evropski in slovenski literarni ustvarjalci še niso naučili.