Tiskane izdaje
Bila je moški, ujet v ženskem telesu. Manj uspešna pisateljica, čeprav se je zapisala v zgodovino kot avtorica prvega slovenskega žanrsko čistega kriminalnega romana, a izjemna odvetnica, ki je v sodnih dvoranah slovela po borbenosti, odločnosti, ostrini in po tem, da je redko izgubila primer.
Utirala je pot družbenemu sprejemanju drugačnosti in, kako ironično, umrla za rakom na prsih, ki jih je vse življenje skrivala pod podloženimi moškimi srajcami. V njeni rodni Koroški se v teh dneh spominjajo 110. obletnice njenega rojstva.
Rodila se je leta 1906 na Fari pri Prevaljah, kjer so jo v cerkvi Marije Device na jezeru krstili za Amalijo Marijo Uršulo. »Kar sem samovoljno spremenila v Ljuba, ko sem začela z lastno glavo misliti,« je zapisala Ljuba Prenner v svojih spominih, ki jih hranijo v Koroškem pokrajinskem muzeju.
Že kot otrok je bila drugačna. »Rada je vodila igre, branila deklice, s fanti uganjala norčije in ni marala dekliških oblek,« je povedala Brigita Rajšter, direktorica Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu.
Na svojih zgodnjih fotografijah Ljuba še nosi krilo, a v kombinaciji z moško srajco s kravato ali metuljčkom. Kot dijakinja je spremenila tudi frizuro in se postrigla kot moški. Od takrat dalje je bila moška obleka njena stalnica. Zunanjega videza ni več spreminjala. »Takšnega si je želela, z njim se je poistovetila,« je dodala Brigita Rajšter.
»Bog sam ve, zakaj je tako«
V svoji zapuščini se je le enkrat, v pismu Ksaverju Mešku, razpisala o svoji podobi: »Imela sem pri zadnjem najinem srečanju le vtis, da vas na meni nekaj moti. Morda moje hlače? Glejte, dragi monsignor, toliko let se poznava in jaz ne bi hotela, da me imate za prismojeno avšo, ki si nekaj domišljuje, kar ne more biti. Iz nič ni nič in če je učinek, je zanj tudi vzrok ali ne? Hlače nosim, da lažje živim, v krilu mi je težko in Bog sam ve, zakaj je tako. Dolgo let si nisem upala biti jaz, zdaj pa sem in končno se nihče več za to ne zmeni.«
Z videzom je vzbujala pri ljudeh večinoma nelagodje. Takšno vzdušje je vladalo leta 1954 tudi na kranjskem sodišču, kjer je imela prvo obravnavo po vrnitvi advokature. Marja Polak, njena kasnejša odvetniška pripravnica, se spominja, kaj je rekla ob prihodu: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska, tukaj imate torte, da se boste posladkale.«
Z moško podobo, pa tudi z izjemno duhovitostjo in humornostjo, je hotela ustvariti vtis neranljivosti, a se je za krepko postavo skrivala nežna in ranljiva duša, ki je pogosto trpela zaradi razočaranj in žalosti ter neuslišanih ljubezni. Jerica Mrzel: »Njen jok je bil strahotno pretresljiv in resničen. Kot kadar zadene pokrajino strahovito deževje z neurjem in se umiri šele takrat, ko se popolnoma od bolečine izčrpa in izbrazda svet pod seboj.«
Advokatske marnje
Svoje pisateljske ambicije je najbolj iskreno zaupala Ksaverju Mešku, bil je eden redkih, ki se je zanimal za njeno literarno ustvarjanje, čeprav je prijateljevala s številnimi intelektualci tistega časa, med njimi s slikarjem Božidarjem Jakcem in pisateljem Vladimirjem Levstikom. Meško jo je ves čas spodbujal k pisanju in spraševal, kaj pripravlja.
Po vojni se je želela bolj posvetiti pisateljevanju, a jo je advokatura, ki jo je opravljala zelo zavzeto, obremenjevala. Mešku je o tem pisala: »Moje pisateljsko pero popolnoma počiva in ves moj čas gre za advokatske marnje. Ni mi sicer žal, da sem si izbrala ta poklic, a včasih je prav mučen in utrudljiv.«
Pogosto odklanjana
Polona Kekec, avtorica diplomske naloge Ljuba Prenner: življenje in delo, jo opisuje kot eno najbolj neobičajnih in samosvojih osebnosti v slovenski literaturi. Pri pregledovanju njenih rokopisov in korespondence je ugotovila, da je vložila veliko truda v to, da bi založniki natisnili njena prozna dela, gledališčem doma in v tujini pa pošiljala svoja dramska dela, za katera je sama naročila prevode. A odziva skoraj ni bilo.
Polona Kekec piše, da je Ljuba Prenner napisala večino proze pred drugo svetovno vojno. V dnevniku Jutro in reviji Ženski svet je objavljala krajše spise in črtice. »Njeno delo je dobivalo vse izrazitejši značaj realističnega pripovedovanja, zlasti podeželskega malomeščanstva v mestecu pod Pohorjem, Slovenj Gradcu: pedagoška samoizpovedna povest iz dijaškega življenja Trojica (1929), roman iz življenja v malem mestu v letih 1870–1900 Mejniki ali kronika malega mesta (Ženski svet, 1936–1938), ki jo je posvetila materi in očetu, in povest o podeželskem mestecu v času po prvi svetovni vojni Življenje za hrbtom (1936).
Njeno najpomembnejše delo pa je Neznani storilec (1939), malomeščanska kriminalna povest o dogodkih v majhnem mestu Lipnica; v njej je Ljuba Prenner dovolj dosledno upoštevala klasično shemo kriminalnega romana,« je Polona Kekec zapisala v knjigi, ki je o Ljubi Prenner izšla pri Novi reviji.
Članica Društva slovenskih književnikov je postala konec leta 1939, a so jo izključili iz društva leta 1947. Očitali so ji domnevno kršenje kulturnega molka, saj so leta 1943 na odru ljubljanske Drame uprizorili njeno komedijo Veliki mož, s katero je opozorila na literarno klikarstvo in tedanje razmere. To obdobje je bilo za Ljubo Prenner najhujše; poleg tega, da je bila izključena iz Društva slovenskih književnikov, so ji istega leta odvzeli advokaturo, na svoji koži je izkusila tudi prisilno delo v taborišču.
Z njo je politično obračunal komunistični režim, kot odvetnica je dočakala rehabilitacijo šele leta 1954. Po tem času se je bolj kot pisateljevanju posvečala odvetniškemu delu, in sicer še z večjo borbenostjo in zavzetostjo. Neki časopisni poročevalec je zato o njej poročal, da je njeno ime že skoraj legendarno in da je dr. Ljuba Prenner zares doyen med slovenskimi odvetniki.
Svojemu poklicu, iz katerega je črpala navdih za literarno ustvarjanje, se je poklonila z esejem Advokat v slovenski literaturi. Leto dni pred smrtjo 1976. so jo s ponovnim članstvom v Društvu slovenskih pisateljev rehabilitirali tudi kot pisateljico.
Striček
»Po vseh srečnih in lepih ter nesrečnih in hudih življenjskih preizkušnjah se je Ljuba želela na starost umakniti in jo preživeti z mladostno in morda edino resnično ljubeznijo, Štefko Vrhnjak. Njena smrt leta 1960 jo je resnično prizadela,« je povedala Brigita Rajšter. V pismu prijateljici je Ljuba Prenner takrat zapisala: »Moje srce je razvalina in grob in nikoli v življenju še nisem tako zverinsko trpel.«
A iz bolečine se je že istega leta rodila nova ljubezen, ki je Ljubo Prenner zadnjih sedemnajst let življenja tesno povezala z družino Marije Krenker iz Šmiklavža pri Slovenj Gradcu, vdovo, ki je s štirimi hčerami, med njimi tudi Jerico Mrzel, sama upravljala gostilno in posestvo. Dekleta so jo klicala striček. Ljubo so sprejele takšno, kot je bila.
Umrla je leta 1977 v Ljubljani. Želela si je, da jo položijo v grob njenih staršev na pokopališču v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, kjer so po njenem naročilu na napis na nagrobniku Tu je ljubezen pokopana – naš dragi oče, Ljuba, mama kasneje dodali vejico med Ljuba in mama.
