Tiskane izdaje
Eno temeljnih pozitivnih in svetlih čustev, ki smo jih sposobni ljudje, je zagotovo ljubezen. Slednja se vsaj enkrat pojavi kot tematika skoraj vsakega glasbenika, pesnika in marsikaterega drugega ustvarjalca, seveda pa se v realnosti občutenju zaljubljenosti izogne le redkokdo.
Kljub vseprisotnosti pa razumevanje ljubezni ne dosega uniformnosti, če nič drugega, obstaja klasična, s spolom pogojena predstava o tem, kaj da je ljubezen.
Katarina Majerhold v delu Ljubezen skozi zgodovino (Cankarjeva založba, 2014) skuša odgovoriti ravno na vprašanje, kaj sploh ljubezen je ali nekoliko obrnjeno: »Vprašanje, ki se logično porodi za tem, je, ali je ljubezen brezčasni fenomen oziroma obstaja le ena prava ljubezen (prava definicija ljubezni) ali pa se skozi čas in po področjih spreminja?«
Kot nam govori že naslov, je obravnavano delo pravzaprav arheološko izkopavanje in pregledovanje teorij ljubezni. Način filozofiranja, h kateremu so še kar močno zapisani francoski misleci in morda se bo kdo ob prebiranju spomnil tudi na Foucaultovo Zgodovino seksualnosti. Spolni odnos je naposled pogosto, morda nekoliko idealizirano, označen ravno kot posledica zaljubljenosti. V obeh primerih gre sicer za čustvovanje oziroma čutno, a je ljubezen občutenje, ki je večji del zgodovine, v dobršni meri pa tudi danes, imelo transcendentne cilje.
V antiki je ljubezen
Ljubezen je s tem modus doseganja nekega stanja, načine pa so si misleci predstavljali različno. Morda zgolj kratko omenimo starogrški mit, ki pogosto doživlja odmev tudi v modernih pojmovanjih. »Aristofan torej govori o tem, da smo bili ljudje prvotno bitja, ki so imeli dva obraza ter po štiri roke in noge in nas je bog (Zevs) zaradi naše neposlušnosti presekal na dvoje. Od takrat naprej čudne, prerezane oblike po vsem svetu iščemo svojo manjkajočo polovico. In da bi jo končno našli, naj bi nam pri tem pomagal Eros.«
V modernosti darvinistična teorija ljubezni
Delo se zaključi v modernosti, to je neke vrste znanstveno darvinistični teoriji ljubezni, ki skuša človeka zreducirati na materijo, skozi katero govorijo hormoni in druge dejavnejše telesne substance. Zagotovo ena manj romantičnih vizij in skozi to točko, kjer je vidna širina in divergentnost predstavljenega, se lahko vprašamo, komu je knjiga sploh namenjena.
Zagotovo drži, kar izpostavi avtorica, da je delo pisano za širšo javnost, kar je vidno tudi v načinu razlaganja, ki pogosto predpostavlja, o nekaterih filozofskih pojmih, nepoučenega bralca. Spet po drugi strani pa je knjiga strokovna, saj so predstavitve poglobljene, prisoten je znanstveni aparat, avtorica pa je na nekaterih mestih tudi polemična. Delo je s tem privlačna mešanica, ki je dejansko zanimiva za širok nabor bralcev.
Naposled moramo spregovoriti še sklepu izhodiščnega vprašanja, torej avtoričini lastni poziciji. Monografija ne stremi zgolj k objektivnemu zgodovinskemu pregledu, pač pa v dialogu s posameznimi teorijami Majerholdova predstavlja lastno misel, ki soglaša predvsem z razmišljanjem Marthe Nussbaum in delno z Aristotelom.
V tej predstavi je ljubezen sklatena iz višav popolnosti in približana človeku, ki se mora zavedati vseh svojih pomanjkljivosti in jih afirmirati, a ne na način absolutnosti, pač pa s pogledom usklajevanja z drugim. Človek kot nepopolna polovica tako ne more upati na popolnost in slednjo pričakovati od subjekta ljubezni, pač pa naj stremi k odprtemu in razumevajočemu odnosu. Gre za prizemljitev, sprejemanje raznolikosti in odstranjevanje vizije nedosegljivega, kar nas razbremeni in nam v loku vseeno omogoča večjo izpolnjenost. Privlačen zaključek, ki knjigo podaljša v realnost.
