Tiskane izdaje
Ali ni zanimivo, kakšna topla čustva v nas prebudijo sitni stari dedci iz knjig in kako nam grejo na živce, kadar živijo v naši soseščini? Mož z imenom Ove (Mladinska knjiga, 2014, prevod Uroš Kalčič), priljudni roman švedskega pisatelja in blogerja Fredrika Backmana, se je tudi pri nas lepo zakoreninil. To je v bistvu ljudomilo branje o ljudomrznem moškem, ki se trudi po svoje urediti svet …
Zgodba o odlaganju samomora
... kar se v glavnem kaže v tem, da mu gre na živce vse, kar se ne sklada z njegovimi brezhibnimi racionalnimi standardi in moralo. Je pa skoraj do norosti pošten in zvest. Na naslovnici prav vseh izdaj te knjige je vrv za obešanje, kar ni naključje: mož je samomorilen. Le da vsakič pride nekaj vmes, začenši s tem, da kljuka, kamor se hoče obesiti, ne zdrži, potem se od nekod priklati razmršen maček in se dela, da ga pozna. Nova družina v naselju podre njegov nabiralnik, potem pa, kot da ne bi videli, da bi rad, da bi ga pustili pri miru, sosedje vztrajno vstopajo v njegovo življenje tako, kot prej nikdar niso.
Zgodba o odlaganju samomora je katalog vsakdanjih banalnosti, ki nam polnijo življenje, da očitno še sami ne vemo, kako – kar malo zastrašujoče. In ko jih Ove rešuje, spreminja ljudi, spreminja svojo stanovanjsko skupnost, in skoraj mu uspe: nekaj sveta spremeni. Nekako se vsi navežejo nanj, tudi bralec, tako da na koncu, pa tudi vmes, marsikdo potoči tudi solzo. Kajti vzrok za njegovo samomorilnost je, da je izgubil ženo: ljubezenska zgodba, ki se v odlomkih odvija za nazaj, medtem ko uči voziti sosedo, ko se naveže na mačka, ko popravlja kolesa, je nekaj posebnega. Lepa.
Hobi: jedenje sira
Fredrik Backman, švedski avtor mlajše generacije (rojen 1981), je delal v »realnem sektorju«, dokler ni ugotovil, kot je duhovito zapisal, da so mu pripravljeni plačevati, da sedi in piše o drugih ljudeh. Postal je bloger, kasneje pisatelj. To mu da veliko manevrskega prostora, da se lahko udinja svojemu velikemu hobiju, jedenju sira.
Hrbet, obrnjen proti bralcu
Po zadnjih podatkih je Moža z imenom Ove samo v domovini prodal v približno šeststo tisoč izvodih, prevod pa je izšel v več kot petindvajsetih jezikih. V drugih jezikih je mogoče kmalu pričakovati njegov drugi roman, Babica pošilja pozdrave in se opravičuje, tudi v slovenščini bo izšel do novembra. Zanimivo, tudi na tej naslovnici je nekdo s hrbtom obrnjen proti bralcu, tako kot pri Oveju. Je pa zanimivo, kako se ta mož spreminja v različnih izdajah; nekje je bolj zgrbljen in betežen, drugje tak, kot bi za svojo starost moral biti: kajti Ove, ki mentalno zaradi svoje žalosti deluje kot stoletni starec, je v resnici 59-letni moški.
In tako: to je zgodba z glavnim likom, ki bi v pravem življenju, po slabem scenariju, lahko končal v obrobnih noticah kronike, z omembo, da sta se dva stepla zaradi služnostne poti ali da je sosed zadavil sosedu kure, ker so zatavale na njegov vrt. Zdaj, ko boste ali ste že izvedeli, kakšne globoke zgodbe so lahko za tem, boste pa ja znali ceniti, ko vas bo striček s konca ulice nadrl, da vaš maček kaka v njegovo solato. Mimogrede: ob tej knjigi vam bodo kot dodatno branje ponudili celotnega Arta Paasilinno ter Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil.
