Tiskane izdaje
Prišlo je več kot sto petdeset ljudi. Med njimi tudi Erhard Busek, nekdanji avstrijski podkancler in predsednik Ljudske stranke, zdaj predsednik dunajskega Inštituta za Podonavje in srednjo Evropo. Busek je bil v devetdesetih nekaj časa tudi avstrijski zvezni minister za znanost in kulturo. Že od nekdaj je podpiral Wieserja in njegove izdajateljske podvige. To se je močno razlikovalo od tedanje z nacionalizmom zastrupljene avstrijske Koroške, še posebej v času, ko je bil deželni glavar Jörg Haider. Busek je ob rojstnem dnevu založbe Wieser povedal, da je Lojze zaslužni nosilec nevidne medalje »za svoje delovanje, od katerega so imeli mnogi korist, vključno s tistimi na Koroškem, ki so imeli korist, a je večinoma niso hoteli imeti«.
Lojze Wieser je že od malega dobro vedel, da meja države ni tudi meja jezika. »Kljub temu pa do začetka osemdesetih let na policah knjigarn ni bilo mogoče najti knjige v mojem jeziku, ki bi bila prevedena v nemščino. Tudi številni drugi jeziki in kulture jugovzhodne Evrope so bili pogosto brez domovine. Čakali so, da jih spozna širše bralstvo. Prav to smo poskusili narediti. V zahvalo smo dobili grožnje s smrtjo in pisemsko bombo.«
Zdaj je ozračje prijaznejše, je priznal Wieser, toda treba je bilo obstati v nenaklonjenem političnem okolju v Celovcu in na avstrijskem Koroškem. Soočiti se je bilo treba tudi z nerazumevanjem EU, pa tudi s številnimi lastnimi napakami, ki jih Wieser odkrito priznava. A kljub vsemu mu je uspelo. Pri tem ni izgubil otroške strasti za srečevanje in spoznavanje »večglasnih književnosti, za posredovanje kulturnega blaga, ki ga je treba odkriti, tega kozmosa čudes, v katerem mi je dano sodelovati. Kaj lahko človek sploh še dobi boljšega?«
Kaj bo v prihodnjih tridesetih letih največji izziv za založbo Wieser?
Da ne bomo delali napak, ki smo jih delali prvih trideset let. Pomembnejše od tega, kar delam, je tisto, kar delajo pisateljice in pisatelji, prevajalke in prevajalci, tisto, kar nam govori literatura oziroma poezija. Kakor tudi vse, kar nam govorijo tisti, ki izvirajo iz drugih delov Evrope, a jih tukaj ne slišimo.
Kaj je programski skupni imenovalec založbe?
To so tihi glasovi poetične bližine, ki jo umeščamo med knjižne platnice. Namenjeni so ljudem zahodne Evrope, ki še danes ne doumejo, da je Evropa ena celina. Brez temeljev – in kultura je eden od temeljev – Evropa ne bo našla poti iz današnje zagate, v kateri se je znašla zaradi številnih preteklih napak. Izpustila je priložnost, da bi se približala drugemu pogledu na svet.
Kaj ste, poleg tridesetih let obstoja založbe, dejansko dosegli?
Dejstvo, da sem preživel trideset let kot izdajatelj, pomeni, da sem se v teh treh desetletjih veliko naučil. Še posebej to, kako se potegneš za lase iz dreka. Že France Prešeren je zapisal Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal … Naučil sem se, da je treba imeti upanje, Hoffnung. Če imaš upanje, dobiš zaupanje. Če imaš zaupanje, imaš pravi odnos z ljudmi, s katerimi se srečuješ – na isti ravni.
Kljub temu danes skoraj vsak podjetnik deluje pod grožnjo finančnega neuspeha. Ta Damoklejev meč je bil, na žalost, giljotina za številne ljudi, ki so bili na začetku svojega podjetništva polni upanja, poleta in energije.
To tudi drži. Seveda, mnogo lažje je z več denarja, ki ga manjka na vseh koncih in krajih. Kljub temu to ne pomeni, da moramo vreči puško v koruzo.
In odnos večinskega okolja na avstrijskem Koroškem?
Po tako imenovani rešitvi problema dvojezičnih tabel na avstrijskem Koroškem je zavladalo odprto ozračje. Čeprav nekateri še vedno poskušajo agitirati za svoj stari, nemškonacionalistični šovinizem. Kljub temu menim, da so šli glede odprtosti ljudje dlje od politikov.
Vem, da je bilo dolgo težko najti razumevanje za vaše 'obmejno izdajateljstvo' tudi v širšem krogu, konkretno pri institucijah Avstrije in EU.
Ko govorimo o Avstriji in EU, si tu stojita nasproti preteklost in prihodnost. To je vidno v obliki podpore oziroma nepodpore pozitivnim projektom. Če ne obupaš, imaš priložnost nekaj zagnati. Če pa obupaš, v vsakem primeru padeš na nos.
Kateri aktualni projekti založbe Wieser so povezani s kulturo v slovenskem jeziku?
Menim, da ima slovenska kultura tri zelo pomembne pisateljice. Prva je Berta Bojetu, katere knjiga [roman Filio ni doma] bo letos izšla v nemškem prevodu. Druga je Alma Karlin, o kateri je pisal Milan Dekleva [Telo iz črk: roman o Almi] in jo bomo izdali v založbi Drava, ki je v lasti založbe Wieser. Založbi imata samostojne programe, a sta finančno povezani. Drava je bila ustanovljena leta 1953, z njo pa smo se združili pred letom in pol. Tretja pomembna književnica je Breda Smolnikar, ki je v svoji knjigi o brezah [Ko se tam gori olistajo breze] dala poseben prizvok jeziku in kulturnemu izrazu.
Te tri pisateljice zajemajo celo stoletje ponosne judovske in slovenske poti v svet. Niso zgolj neznane na Zahodu, ampak tudi v delu Slovenije. Še posebej sem ponosen na to, da bomo letos v založbah Wieser in Drava izdali te tri knjige. S tem bomo dali poseben prispevek slovenski kulturi. Poleg tega imamo žepno izdajo Solzic Prežihovega Voranca in romaneskno biografijo Primož Trubar Jožeta Javorška.
Kaj zanimivega bo letos izšlo
Spomnil bi na naše izdaje del Jiříja Gruše kot tudi dela Wilhelma Pevnyja. Tu je tudi psihoroman, nov žanr, ki ga začenjamo s Sibyl von der Schulenburg, pisateljico iz Italije. Rad bi napovedal, da bo prvič v zgodovini izšla slovenska kriminalka v nemščini. Njena avtorica je Meta Osredkar. Seveda je tukaj tudi Okusiti Evropo/Der Geschmack Europas, moja filmska serija, ki bo izšla tudi kot knjiga.
Dunajsko proslavo tridesetletnice založbe Wieser si bom zapomnil tudi po bovškem siru, ki ste nam ga dali v pokušino. Vdova Jiříja Gruše je povedala, da ste Grušo očarali z domačimi gurmanskimi specialitetami. Prepričan sem, da ne samo njega.
Kulinarika lahko odpre vrata v srce in dušo življenja, tako posameznega človeka kakor kulturnih območij. V seriji Okusiti Evropo smo do zdaj posneli petnajst dokumentarnih filmov. Letos bomo posneli še tri. Navdušen sem nad tem, kako ljudje pogosto iz skromnih sestavin, ki so jim na voljo, skuhajo najokusnejše jedi. Tako pokažejo, kako deluje njihova fantazija, ki prinaša srečo.
