Manca Košir: »Vsaka smrt je tudi dar«

Izšla je njena osemnajsta knjiga Darovi minevanja, v kateri s sedmimi dopisovalci razmišlja o umiranju in smrti.

Objavljeno
13. april 2015 17.36
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Manca Košir, ta neustavljivi vir življenjske energije, se že nekaj­ časa posveča končni postaji­ življenja: smrti.­ ­Svoje izkušnje spremljevalke umirajočih pa tudi razmišljanja in meditacije je utelesila v knjigi Darovi minevanja (Mladinska knjiga), ki jo je napisala s ­sedmimi dopisovalci.

Pravi, da so se ji sogovorniki kar zgodili. To so Ksenija Malia ­Leban, ki je opisala svojo obsmrtno izkušnjo, Janko Bohak, ki je osvetlil smrt s psihoanalitskega vidika, zdravnica paliativne medicine Urša Lunder, ki je spregovorila o svojih izkušnjah z umirajočimi, pater Karel Geržan, ki je spregovoril o presežnem, Jasna Stošić, ki se je soočila z diagnozo rak, spremljevalka umirajočih Ana Drevenšek in Tina Košir Mazi, ki je brez dlake na jeziku opisala kruto izkušnjo splava otroka z genetsko napako.

Pravite, da ste napisali že osemnajst knjig, pa ste se z Darovi minevanja najbolj namučili. Zakaj?

Zato, ker to ni knjiga, ki bi jo pisala iz glave, temveč je pisana iz srca. Pisala sem le takrat, ko sem imela odprto srce, kar pomeni, da sem bila ranljiva. Pisem dragih ljudi nisem brala, kot berem časopisje, ampak sem 'vstopila' v njihov kanal, podoživljala njihove bolečine in lepote … A moja 'muka' je bila žlahtna, milo lepa, zato so mi ­Darovi minevanja darovali ogromno! Lahko rečem, da so me spremenili, kot nas spremeni vse, kar globoko doživimo z dušo, kožo in kostmi.

Je bila izbira sogovornikov težka?

Lahka kot pero, saj ni izbirala moja volja! Kot tudi ni nastala ideja za dopisovanje o minevanju, malih in velikih smrtih, po lastnem načrtu, kje pa! Sogovorniki so se kar ­'zgodili' …

Kaj hočete reči s tem?

Ko sem brala presunljiv intervju vaše kolegice Patricije Maličev s skladateljem Dragom Ivanušo v ­Sobotni prilogi, v katerem je ta krasni človek govoril o soočenju z neozdravljivo boleznijo in rekel: 'Bližina smrti naredi svoje. Dovolil sem si, da sem vse skupaj doživljal kot mistično izkušnjo', me je streslo. Kot bi me udarila strela. Zaslišala sem notranji glas, ki je rekel: 'Napisala boš knjigo pisem o smrti.

Povabila sem Draga za prvega dopisovalca, pa je imel ogromno dela za teater. In sem si rekla, pa nič. Čez čas sem v Hiši hospica obiskala kreatorja Zorana Garevskega in fizično občutila njegovo odhajanje. Ponoči se mi je prikazal celoten načrt za knjigo in sporočeno mi je bilo, da bo prvo dopisovanje posvečeno obsmrtju.

Ksenije Malie Leban, ki sem ji napisala prvo pismo, nisem osebno poznala. Sem pa imela izrezan njen navdihujoči intervju iz Jane, v katerem je govorila o svoji klinični 'smrti'. O brezgrajni ljubezni, ki je 'tam', kamor odhajamo, božanski svetlobi našega resničnega doma, od koder smo prišli in v katerega se po smrti vračamo. Vidite, novinarski prispevki so lahko silno navdihujoči, hvala vsem, ki jih pišete!

Knjigo pisem končuje pričevanje vaše hčere o splavu otroka, ki je imel hudo genetsko okvaro. Občudujete njen pogum?

Tina je naredila nekaj plemenitega: dala je svoj glas vsem nemim, obsojanim, trpečim, našla je besede, odrešujoče besede, ki so poimenovale zamolčano bolečino mnogih. Njenega pisma, ki se je kar pojavilo na računalniškem ekranu, skoraj dva meseca nisem mogla prebrati. Ko sem ga, sem tulila od bolečine. To bolečino sem z njo že enkrat doživela in se je prebudila.

Tina je Zupanova vnukinja, tako literarno nadarjena, da so me njene besede usekale v drobovje. Globoko sem dihala in prosila, o, naj tole preživim, naj preživim … Niti mamina smrt, na katero sem se imela čas pripravljati eno leto, odkar je iz najinega skupnega doma odšla v svetlobo doma Janeza Krstnika, me ni tako fizično bolela, kot me je to dopisovanje.

Ali vidite kak globlji pomen v tem, da je knjiga Darovi minevanja izšla kratek čas po tem, ko vam je umrla mama?

V vsem vidim povezavo, saj prav vse doživljam kot čudež. Prijatelj mi je zato za rojstni dan naredil spletno stran Čudeži Mance Košir (smeh).  No, ostala je prazna, saj čudeže živim in o njih nimam časa pisati. Pokojna vdova Marjana Rožanca, mojega duhovnega sopotnika, mi je tisto usodno noč telefonirala: 'Manca, ura je okoli pol enajstih zvečer, pa je z Marčitove nočne omarice v najini temni spalnici poletel metulj!' Sem ji rekla: 'Jančica ljuba, najbrž je umrl Marči.' Čez čas so ji sporočili, da je preminil njen mož. Ob uri, ko je odletel metulj z njegove nočne omarice. Od takrat naprej plešem z metulji, nekaj let sem jih tudi zbirala. Največ mi jih je poklonila prav Janja.

Kako sem vedela, da bo umrla­ moja mama? Ko sem odhajala z vsakodnevnega obiska pri njej, sem na poti zagledala – prvič letos – rumenega metulja. Spremljal me je velik del poti proti domu. Naslednjo noč – bilo je enakonočje, bil je strašen sončni mrk – je umrla naša draga mama, naš zemeljski dom. Ker je vsaka smrt tudi dar, se mi zdi, da mi je prav mama poklonila hiter natis Darov minevanja, ki bi morali iziti tri tedne kasneje. Ja, vsi smo Eno, vse je prepleteno, vsi smo povezani, živi in mrtvi …

Spet ste omenili Marjana Rožanca, tudi knjigo ste mu posvetili …

Letos mineva petindvajset let, odkar je umrl. Pred smrtjo mi je obljubil: 'Gledal te bom še tedaj, ko me ne bo.' In drži obljubo, vam povem, da jo drži! Že četrt stoletja nadaljujeva najine pogovore, zato ne verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt.

Čigave smrti so se vas v življenju najbolj dotaknile?

Pri spremljanju umirajočih in smrti dragih ljudi nisem sama. Sem v naročju Milosti! Zato sem z vsemi umrlimi v mirnem razmerju, spravljena, brez obžalovanja, saj smo se imeli srečo še v času njihovega življenja pogovoriti. Jaz sem govorila po (svoji) resnici, to je pač moj način bivanja. Dveh smrti pa nisem mogla doživeti tako. Nenadne smrti brata, ki se je ubil v hribih, in smrti ljube prijateljice, novinarke Slave Partlič, ki je umrla daleč stran, ko sem bila v samoti in tišini majhne angleške vasi.

Brata sem težko 'izpustila', ponoči sem tulila, ker sem hotela čez dan stati staršema ob strani brez solza na obrazu. Nekdo pač mora biti močan, sem si mislila. A takrat še nisem vedela, da je to povsem napačna drža. Vsi bi morali trpeti skupaj, jokati skupaj, ne pa da sem jim hotela prihraniti bolečino slovesa. A očetu in mami sem že od otroštva hotela marsikaj prihraniti, uf …

S Slavo, ki sem jo od hude diagnoze napredujočega raka naprej klicala 'Slaviček, moj drobni ptiček', sem se sicer večkrat poslovila, tudi v Parizu sem jo obiskala, da sva se v miru pogovarjali o poslednjih rečeh … A ni me bilo v bolnici, ko je umirala. Nisem se ji mogla še enkrat zahvaliti za vse, kar mi je pomenila, nisem ji mogla še enkrat povedati, kako zelo jo imam rada. Po bratovi smrti sem dobila aritmijo, ki udari ob stresnih dogodkih. Po Slavičini smrti pa kar sproti povem ljudem, da jih imam rada. Objemam jih kar naprej, da najbrž komu delujem malo zmešana (smeh).

Pravite, da ste se na mamino smrt pripravljali. Ali smo na smrt sploh lahko kdaj zares pripravljeni?

Ne, ne moremo biti. Ker nas ta absolutna Skrivnost vedno preseneti. Kar ne pomeni, da se ni vredno pripravljati nanjo! Pa še kako se je vredno, še kako. Brez zavedanja umrljivosti ne zmoremo biti zares hvaležni za življenje. Brez zavedanja, da lahko umremo naslednji hip, se nam zdijo nepomembne reči veliki problemi, teža življenja strašna. Že stari Grki so učili modrost življenja z duhovnimi vajami, med katerimi je bila v ospredju vaja v smrti. Filozofiranje je pač priprava na smrt, so rekli. Pa tudi življenje je priprava na smrt, kajpada!

Torej tudi vi menite, da sta življenje in smrt tesno povezana?

Seveda, sta del enega in istega kroga! Zato je imenitno knjigo, ki sem jo v času maminega umiranja večkrat vzela v roke, Adrian Kezele naslovil Življenje – Smrt – Življenje. Življenje je večno in smrt ni konec, temveč prehod v drugo stanje in prostorje brez časa in fizičnih ­omejitev.

Ko vas takole poslušam, vam moram reči, da si ne bi mislila, da boste vi, vesela in radoživa ­Manca, postali ambasadorka ­dostojanstvenega umiranja …

Tudi jaz si ne bi bila mislila (smeh). A kot sem vam rekla – že dolgo ne živim po načrtih, temveč sem odprta Življenju, ki mi kaže pot. Pred dobrim desetletjem sem postala samoimenovana 'ambasadorka radostnega staranja', zdaj ste vi pridodali 'ambasadorko dostojanstvenega umiranja'. Hvala vam za to, spoštovana mlada kolegica, hvala!

No, zdaj se pa še smejite …

Kaj se ne bi! Kajti bolj ko človek sprejema samega sebe, torej tudi svojo minljivost, bolj ko smo pripravljeni gledati smrti v oči, lahkotnejše postaja naše življenje. Saj smo ljudje en ništrc! In hkrati nekaj najbolj veličastnega.

Znotraj te paradoksalne eksistence, kot bi rekel ljubi Marjan Rožanc, bivamo in smo, kakor zmoremo in kakor nam je usojeno s temperamentom in poslanstvom, s katerima smo prišli na ta čarobno lep in grozno zasran svet. Kot je zapisal eden mojih najljubših pesnikov Edvard Kocbek: Poslušam pradavni glas, / le to si človek, kar nisi, / in imaš vse, česar nimaš.

Kaj bi bilo Mančino pismo brez pesmi, pravite na enem mestu v knjigi. Kaj vam pomeni poezija?

Poezija je moja najljubša umetniška zvrst. A posebna poezija, tista, ki diha Svetlobo in Ljubezen barva njene besede. Marčijev prijatelj me kliče Ljubezničarka (smeh). Naj Ljubezničarka ponovim za sufijskim mistikom Rumijem: Ljubezen je resničnost, poezija je boben, ki nas vabi k njej. Imava še toliko časa, da vam povem, da sem na stara leta tudi sama začela pisati poezijo?

Povejte, povejte.

S Tomažem Šalamunom sva imela včasih močno telepatsko povezavo. Ko je umrl – njegova smrt me je presunila, saj je odprla knjigo spominov nanj, knjigo, ki je ob njegovem umiranju žal nisva brala skupaj –, sem pogledala v nebo in rekla: 'No, Tomaž, pa da vidimo, če sva še na zvezi.' Nemudoma sem zaslišala glas, ki mi je narekoval pesem za Tomaža.

Z njo sem sklenila knjigo Darovi minevanja, upam, da jo bodo ljudje brali. Vam rečem, če jo bodo zares prebrali, se bo naš najhujši, temeljni strah, strah pred smrtjo, zmanjšal na znosno mero. In življenje bo bolj polno in radostno. Pa še smejali se bomo, kar pri Slovencih najbolj pogrešam.