Maria Parr - Velike pustolovščine v malih krajih

V okviru Slovenskega knjižnega­ sejma se je s svojimi bralci tudi v slovenščino­ prevedenih knjig Vafljevi srčki­ in ­Tonja iz Hudega brega (obe Mladinska knjiga) srečala ­norveška pisateljica Maria Parr. Prejela je že veliko nagrad, pohval kritikov in ima številne oboževalce po svetu.

Kaj vas je gnalo v pisateljevanje?

Ne vem, vedno sem pisala. Vedno sem si izmišljala zgodbe, to je bilo vedno del mene. Zgodbe in osebe v prvencu Vafljevi srčki sem si izmislila, ko sem bila še otrok.

Mora biti dober pisatelj tudi dober bralec?

To je skorajda nujno. Tudi pri meni je tako. Skozi branje sem se še največ naučila o pisanju. Velika inspiracija mi je tudi ustno pripovedovanje zgodb, ne le pravljic, temveč tudi recimo o nečem, kar se je zgodilo včeraj. Seveda je pomembno tudi tradicionalno pripovedovanje predvsem ljudskih povesti, vendar me je pritegnila sama moč znanja pripovedovanja zgodb, tudi vsakdanjih. Mogoče so pripovedovalci iz moje okolice celo bolj vplivali name kot branje. Pri nas, na Norveškem, so še vedno cenjeni ljudje, ki znajo dobro pripovedovati.

Kdaj ste se odločili, da boste pisali predvsem za mlade bralce? Običajno to pisatelji naredijo, ko dobijo otroke ...

Ko sem začela pisati, sem bila še otrok, zato se mi je zdelo naravno, da pišem. Sprva je bilo moje pisanje naključno, zdaj pa je seveda načrtno in zavestno. Prepričana sem, da je najpomembnejša literatura ravno literatura za otroke in ­mladino.

Vemo, da so otroci natančni in zahtevni bralci, ni jih lahko ­prinesti okoli.

Ne, res jih ne morete ... oziroma seveda jih lahko, na lep način, seveda (smeh). Če koga vprašate, kdaj je imel najmočnejše izkušnje z literaturo, bo večinoma odgovoril, da kot otrok. Zato se mi zdi poseben privilegij pisati za to skupino bralcev in bralk. Je tudi težko, a mi je všeč.

V vaši knjigi Vafljevi srčki nastopa samosvoja punčka Lena. Si vse punčke želijo biti taka ali drugačna Pika Nogavička?

Prepričana sem, da potrebujemo različna dekleta in različne otroke. Pomembno je, da ni treba omejevati deklet. V norveški literaturi za otroke in mladino ni prav veliko likov kot Lena, torej samosvojih, samostojnih in neustrašnih. Zato sem jo tudi ustvarila.

Pustolovske zgodbe so gotovo vedno zanimive za mlade bralce.

Odvisno. Tudi otroci so različni, tako kot midva in drugi odrasli. Nekateri imajo radi akcijo, pustolovske zgodbe, drugi pa drugačne zgodbe.

Kakšen občutek imate, ko se na potovanjih srečujete z mladimi bralci? A mladina zdaj bere več ali manj?

Tega pa res ne vem. Dejstvo je, da imajo zdaj otroci veliko več možnosti in priložnosti za branje. Srečujem bralce in sem optimistična. Lahko potrdim, da otroci še vedno radi berejo knjige.

V Vafljevih srčkih je govor o ljubezni in smrti ...

Menim, da moramo jemati otroke prav tako resno, kot jemljemo odrasle. Saj imajo enaka čustva kot mi, prav tako tudi hude izkušnje. Vendar se mi zdi nujno, da ob koncu knjige vedno nakažem tudi upanje na bolje.

Je v vaših zgodbah veliko verskih vsebin? V Vafljevih srčkih je kar veliko govora o krščanstvu.

Ja. Tam, kjer sem odraščala, so starejše ženske take kot tista v tej knjigi. Vera je tam del vsakodnevnega življenja. Nisem skušala ničesar vsiljevati ali podajati verskih napotkov. To je bilo del okolja, v katerem sem odraščala, in naravno je, da to odseva tudi v mojih ­zgodbah.