Tiskane izdaje
Mednarodni literarni festival Vilenica devetindvajsetič poteka po znanem, ustaljenem scenariju: včerajšnjemu slovesnemu odprtju je danes sledila okrogla miza Srednjeevropske pobude, tokrat naslovljena Iz jezika v jezik, v soboto sledi podelitev nagrade.
Veliki lavreat letošnjega vileniškega festivala je ugledni madžarski pisatelj László Krasznahorkai, »sodobni madžarski mojster apokalipse«, kot ga je imenovala Susan Sontag, dobitnik nagrade Lajosa Kossutha, v zadnjih nekaj letih trikrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost.
Sobotni podelitvi v vileniški »podzemni katedrali« bo tako torej, kot je običajno, do naslednjega festivala sledila objava ene od njegovih knjig. Med avtorjevimi pomembnimi deli so romani Melanholija upora, Satanovtango, Vojna in vojna, Uničenje in žalost pod Nebom, Zapornik v Urgu in Werckmeisterjeve harmonije. Pogovor z avtorjem bo objavljen v prihodnjih Književnih listih.
Avtor v vileniškem fokusu je letos pisatelj in režiser Marko Sosič, ki v zgodbah tržaškega večkulturnega okolja z inovativno poetiko zastavlja univerzalna vprašanja o posameznikovi usodi, več kot imenitno pa je ob tem videti njegovo delo Balerina, balerina, prevedeno v angleščino: knjigo je v zbirki Slovenia literature series v prevodu Maje Visenjak Limon izdala ameriška založba Dalkey Archive Press, ki je bralcem onkraj Atlantika s pomočjo Javne agencije za knjigo in Trubarjevega sklada pri Društvu slovenskih pisateljev doslej v branje ponudila dela Andreja Blatnika, Borisa Pahorja, Vlada Žabota, Draga Jančarja, Vitomila Zupana, Borisa A. Novaka in Florjana Lipuša.
Današnja okrogla miza Srednjeevropske pobude z naslovom Iz jezika v jezik je bila po svoje nadaljevanje tistega, iz česar je vileniška prireditev pravzaprav izšla, namreč spraševanja o načinih dojemanja srednjeevropskosti in pretehtavanja »integracijskega principa različnosti«, ki ga je kot nemara najbolj pomembno izhodišče v prvih letih prireditve intoniral Veno Taufer, pobudnik in prvi programski vodja te prireditve.
Nadaljevanje pregledovanj srednjeevropskih kulturnih, jezikovnih in geografskih vplivov je letos prineslo premišljanje o vsem tistem, kar prinašajo migracije in globalizacija idej in kultur, prestopanje iz jezika v jezik.
Moderatorka Erica Johnson Debeljak je gostom – nemški pisateljici hrvaškega rodu Marici Bodrožić, slovaški in slovenski pisateljici, prevajalki in urednici Stanislavi Repar in hrvaškemu pisatelju Romanu Simić Bodrožiću – zastavljala vprašanja o izbiri literarnega jezika, identiteti in statusu pisateljev, ki so razpeti med dve tako nacionalni kot jezikovni domovini ali celo več.
Jezikovne selitve in naselitve
Prva gostja, ki se je pri desetih letih iz Hrvaške preselila v Nemčijo in pesmi, kratke zgodbe in romane piše v nemščini, drugem materinem jeziku, je povedala, da je bil njen prvi jezik v otroštvu pravzaprav tišina, tako začenja tudi svoj esej, objavljen v vileniškem zborniku: »Prvi jezik, ki nam je vsem skupen, je jezik tišine.«
O svoji selitvi v drug jezik je ponudila zanimivo opažanje: »Ob tem skoraj mističnem dojemanju jezika se spomnim Mojstra Eckarta, ki je nekoč prosil Boga, naj ga osvobodi Boga. Tudi sama prosim. Prosim jezik, naj me osvobodi samega sebe in svojih besed, da bi se lahko očem razkril zvočni prostor, da bi lahko postalo slišno neko drugo, notranje doživetje – nekaj, česar še ne poznam, nekaj, kar še lahko postanem.«
Stanislava Repar, ki se je iz jezika v jezik preselila že kot formirana pisateljica, na Slovaškem je prej izdala več knjig, bila je članica slovaškega društva pisateljev je ob prevajanju svojih pesmi v novi jezik ugotovila, da gre tudi drugače, zato se je opogumila in začela pisati tudi v slovenščini, tako da zdaj uporablja oba jezika, slovaščino in slovenščino (čeprav se v slovaščini počuti »bolj udobno in varno«).
Njena jezikovna selitev ni bila travmatična, je dodala, saj je s prejšnjim okoljem ostala v stiku, v eseju pa opozarja, da dvo- ali večjezičnost »ni prvinsko tema, ki bi bila povezana s 'preseganjem nacionalnega v smeri nadnacionalnega', temveč je tema, ki zajema poskus, da bi se vrnili k sebi in svoji najgloblji, najbolj ponotranjeni izkušnji z jezikom, natančneje – z jeziki našega človeškega domovanja.«
»Zmeraj pišeš svojo zgodbo, in opaziti je mogoče, da se ob prehodu meje jezika stvari zaostrijo,« je povedal hrvaški pisatelj Roman Simić Bodrožić. V eseju Beam me up, Scotty! ali Zapisi ob naših jezikovnih teleportacijah piše, da so fluidne, mejne identitete enako pogoste in legitimne kot druge: »Nekateri jeziki bodo (skupaj s svojimi pisatelji) prestopali meje, drugi pa jih bodo varovali – in tako bo za vedno, ker so tako eni kot drugi naši, ker smo eni in drugi mi, naše izkušnje na to temo pa se razlikujejo prav toliko, kolikor se nam razlikujejo tiste življenjske, zgodovinske, verske ali politične izkušnje.«
V razlikovanje med velikimi in malimi jeziki, je dodal hrvaški pisatelj, direktor mednarodnega festivala evropske kratke zgodbe in urednik zagrebške založbe Fraktura, sicer ne verjame, je pa v založniškem svetu marsikdaj pomembno, od kod pisatelj prihaja, avtorji iz manj vidnih jezikov pa se morajo zato s tem preprosto soočiti.
Luxemburgensia
Letošnjega festivala se v organizaciji Društva slovenskih pisateljev in Kulturnega društva Vilenica iz Sežane udeležuje več kot trideset avtorjev iz evropskih in drugih držav. Mednarodna žirija v sestavi gostov festivala bo med srednjeevropskimi avtorji, ki se bodo predstavili na literarnih branjih, njihova dela pa so v izvirniku in prevodih dosegljiva v obsežnem festivalskem zborniku, ponovno izbrala dobitnika nagrade kristal Vilenice, ki bo podeljen na Štanjelski matineji v soboto, Srednjeevropska pobuda pa bo v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev na 29. Vilenici deveto leto zapored podelila pisateljsko štipendijo za spodbujanje literarnega ustvarjanja in izmenjave mladih literatov iz Albanije, Belorusije, BiH, Črne gore, Makedonije, Moldavije, Srbije in Ukrajine.
V središču 29. vileniške prireditve je književnost Luksemburga, ki ne nastaja le v uradnih jezikih te dežele: luksemburščini, nemščini in francoščini, ampak pogosto tudi v angleščini ali v jeziku priseljencev. Na Vilenici predstavljajo deveto knjigo zbirke Antologije Vilenice z naslovom Hällewull, kar v luksemburščini pomeni, da gre za veliko število nečesa, izraz pa nakazuje, da lahko pride do zmešnjave, če je na kupu veliko ljudi ali česa drugega.
V Antologiji sodobne luksemburške književnosti je zbranih enaindvajset avtoric in avtorjev do sedaj v Sloveniji še dokaj neznane »Luxemburgensie«, ki seveda ne pomenijo zmešnjave, ampak veliko različnih glasov, kot pravi Vesna Kondrič Horvat v uvodu k antologiji.
V okviru festivalskega tedna gostujejo štirje luksemburški avtorji, pesnik, prozaist, pisec gledaliških in radijskih del in sourednik antologije Guy Helminger, ki je svojo drugo domovino našel v Kölnu; v nemščini pišoči avtor Pol Sax, ki prav tako živi v Nemčiji; pesnik, romanopisec, dramatik in libretist Nico Helminger ter v francoščini pišoča pesnica in prozaistka Alexandra Fixmer.
