Tiskane izdaje
Med Habsburžani, ki so šest stoletij vladali ozemlju današnje Slovenije, je reformatorka in mati šestnajstih otrok, cesarica Marija Terezija, pustila za seboj najgloblje sledi. Spomin nanjo je še živ, čeravno bo zdaj zdaj, maja 2017, od njenega rojstva minilo že 300 let.
Ko je 13. maja 1717 veliki zvon cerkve sv. Štefana na Dunaju oznanil rojstvo nadvojvodinje, ki so jo še isti večer krstili za Marijo Terezijo Valburgo Amalijo Kristino, ni nihče slutil, da je priča rojstvu bodoče vladarice. Temu ustrezno so bile slovesnosti razmeroma skromne, kajti dvor je čakal moškega potomca.
Kraljevsko-cesarskemu paru, Karlu VI. in Elizabeti Kristini, se je sicer leto poprej rodil prvorojenec Janez Leopold, vendar je že po sedmih mesecih umrl. A ker sta bila oba še mlada, sta lahko s precejšnjo gotovostjo računala na skorajšnje rojstvo kronskega princa.
Nasledstvena vojna
Ta je zasedla prestol bolj kot ne nepripravljena, piše nemški zgodovinar in publicist Franz Herre, avtor biografije Marija Terezija: velika Habsburžanka, ki je v prevodu in s predgovorom Igorja Antiča izšla pri Cankarjevi založbi. »V dvaindvajsetem letu starosti sem morala brez znanja ali z zelo skromnim znanjem o svojih deželah, vojski in celo ministrstvih prevzeti vlado, ker se mojemu očetu nikoli ni zdelo potrebno, da bi me pritegnil k urejevanju zunanjih in notranjih zadev, niti, da bi me o njih seznanil,« je kasneje opisala svojo nebogljenost.
Negodovanje zoper »žensko vladavino«, »žensko gospostvo« je bilo mogoče slišati celo na Dunaju, prvi, ki je posegel po dediščini Karla VI., pa je bil podpornik razsvetljenstva, pruski »filozofski kralj« Friderik II., ki je decembra 1740 z vojsko vkorakal v Šlezijo, jo v nekaj tednih brez omembe vrednega odpora zasedel – in anektiral.
Nasledstvena vojna je trajala osem let. Ko je bila leta 1748 končana, se je morala Marija Terezija sprijazniti z izgubo Šlezije, a ji je uspelo zadržati vse druge številne dežele in pokrajine. Monarhija je obstala, Avstrija je bila še naprej velesila, z odločnostjo in pogumom, s katerima se je podala v vojno, pa si je prislužila spoštovanje nasprotnikov. Že za življenja so jo oklicali za »prvo damo Evrope«.
Reforme – nujne in pogubne
Osemletna vojna je dodobra razgalila slabosti monarhije, ki je bila prej konglomerat srednjeveških fevdalnih posestev in dežel kakor enotna, v sebi povezana državna tvorba. Slednjo je bilo treba šele ustvariti, čemur je bila posvečena večina reform Marije Terezije, začenši z reformo finančnega in upravnega sistema, s katero je oklestila pristojnosti in moč stanov in dežel v korist enovite, centralizirane državne in finančne uprave.
Glavni motiv reforme je bil z davki zagotoviti dovolj sredstev za vzpostavitev in vzdrževanje stalne vojske 108.000 mož. Nasprotno je gospodarsko poenotenje močno zaostajalo za političnim in upravnim. Tako so avstrijske in češke dežele povezali v enotno carinsko območje šele leta 1775, a tudi gospodarsko združevanje je – tako kot poprej že reforma financ, uprave in vojske – zaobšlo Madžarsko, kar je krepilo nastajajoči dualizem.
Med pomembnejše reforme so sodile še uvedba splošnega (javnega) šolstva, terezijanskega katastra (kot osnove za odmero in pobiranje zemljiškega davka) in terezijanskega kazenskega zakonika. Kolikor je bil kazenski zakonik že z obstojem nekaj naprednega, je bil po drugi strani obupno zastarel: še vedno je preganjal čarovništvo, pri smrtnih kaznih je ločeval med težkimi oblikami (npr. sežig pri živem telesu, nasaditev na kol pri živem telesu, razčetverjenje) in milejšimi (obglavljenje in obešenje), za dosego priznanja je še naprej dovoljeval mučenje, ki je bilo odpravljeno šele leta 1776, tedaj že na zahtevo njenega prvorojenca in sovladarja, cesarja Jožefa II.
Te in druge reforme so bile po mnenju avtorja Franza Herreja nujne, a hkrati pogubne. Pomenile so »začetek razvoja, ki je na koncu pripeljal do razkroja habsburške monarhije. (...) Vsak korak v smeri moderne države je vodil stran od cesarske zveze različnih dežel in ljudstev proti okoliščinam, v katerih so vse dežele in vsa ljudstva želeli svojo državo. (... ) Habsburška skupna država je bila 'contradictio in adiecto' oziroma nasprotje v pojmih.«
Baročni katolicizem
Marija Terezija je pripadala vladarski hiši, ki je poudarjeno kazala povezanost prestola in oltarja. Svojo katoliško vernost (»Slepo verujem in ponosna sem na to«) je javno razkazovala. Zanjo je bila značilna pietas austriaca (avstrijska pobožnost), ki se je izčrpavala in razdajala navzven, tako imenovani baročni katolicizem. Šesto Božjo zapoved je povzdignila v državni zakon, tako da je obstajal celo posebni odsek državne policije (»čednostna komisija«), ki je lovila prešuštnike.
Bila je živahna osebnost in odločna vladarica. Prihranjena ji je bila habsburška melanholija, ki je težila očeta, pa tudi naprej štrleča spodnja ustnica. Smisel za praktičnost je podedovala od matere, enako ženske čare. Vladala je štirideset let, od tega se je petnajst let vojskovala. Možu Francu I. je rodila šestnajst otrok, od katerih jih je sedem zasedlo vladarski prestol. Živela je na presečišču dob in se, kot piše Franz Herre, »obrnila k novemu, a se mu ni predala; odvrnila se je od starega, a ga ni zavrgla. (...) Vladala je že razsvetljensko, gospodovala pa še baročno.«
S smrtjo ji je bilo marsikaj prihranjeno. Umrla je 29. novembra 1780, stara 63 let, devet let pred francosko revolucijo in trinajst let pred obglavljenjem njene hčere, francoske kraljice Marije Antoanete.
Kot osrednjo pomanjkljivost sicer kakovostne biografije velja navesti njeno skoraj izključno osredotočenost na dvor, na Dunaj, in razmeroma šibak portret dobe, ki je komajda skicirana. Zaradi tega že madžarski bralec v njej najde komaj kaj, kar se nanaša na njegovo domovino, medtem ko sta Kranjska ali Štajerska v knjigi omenjeni le nekajkrat, Ljubljana pa sploh ne.
