Tiskane izdaje
Umetnica Marina Abramović redko obišče kraje svoje nekdanje domovine Jugoslavije. Konec tedna pa je v Budvi predstavila svojo knjigo spominov Walk through Walls (Hoja skozi zidove). Njeno srečanje z občinstvom je bilo predvideno v Kotorju, a je bilo zanimanje zanj tolikšno, da so ga premestili v Budvo.
Gostovanje Marine Abramović sta organizirala kulturni center Dukley European Art Community, ki ga v Kotorju vodi ruski galerist Marat Gelman, in mednarodna družba Stratex, ki se ukvarja z nepremičninami in turizmom. Družba posluje v Črni gori od leta 2006 in je največji ameriški investitor v državi.
Marina Abramović se je vrnila v Črno goro pet let po tem, ko je tedanja črnogorska oblast potrdila načrt za projekt na Cetinju, kjer naj bi nekdanjo tovarno hladilnikov Obod spremenili v mednarodni multimedijski umetniški center z imenom Marine Abramović. Takrat je obiskala Cetinje z arhitektom Remom Koolhaasom, ki je naredil projekt prenove tovarne, vendar ga niso realizirali. Umetnica je takrat dobila najvišje črnogorsko državno priznanje, nagrado 13. julij za življenjsko delo, ki jo je označila za potrdilo, da je »priznana za življenjsko delo v lastni domovini«.
Konec zamere
Marina Abramović, rojena leta 1946 v Beogradu, kjer je začela umetniško kariero, je zapustila rodno mesto in Jugoslavijo sredi sedemdesetih let in postala svetovno znana umetnica. Na Cetinju je razstavljala leta 2004, čeprav je pred tem izjavila, da ne bo nikoli več razstavljala v Črni gori, potem ko so odpovedali njeno sodelovanje v jugoslovanskem paviljonu na Beneškem bienalu leta 1997. Takrat je vseeno sodelovala na tem bienalu, in sicer na osrednji razstavi na povabilo umetniškega direktorja Germana Celanta, za delo Balkanski barok pa prejela zlatega leva.
Umetnica je nehala kuhati zamero do Črne gore osem let pozneje, ko je prejela pisno opravičilo takratne črnogorske ministrice za kulturo.
Nova energija
V Budvi je pojasnila občinstvu, zakaj se je odločila napisati spomine. »Ko pridete v neka leta, bi bilo treba pogledati nazaj. Jaz sem proslavila sedemdeseti rojstni dan. Moja babica je živela sto tri leta in pogosto mi je govorila, da pri sedemdesetih nastopi neka nova energija, vse se začne znova. Mnogi pravijo, da je moja izpoved mračna, ampak tako pač vidim življenje. Hotela sem napisati zgodbo, ki bo razumljiva širšemu bralstvu. Namenila sem jo vsem, da bi lahko razumeli slojevitost umetnikovega življenja.«
Povedala je, da je knjigo posvetila prijateljem in sovražnikom, kar se ji zdi zelo pomembno. »Toliko prijateljev je postalo sovražnikov in sovražnikov prijateljev. Nikogar nisem izpustila. Ta knjiga vsebuje nesramne vice, politično nekorektne, ljubezni, razočaranja, umetnosti, spomine o časih, ki sem jih preživela z aboridžini, šamani ...«
Mama je ni nikoli poljubila
Spregovorila je tudi o svojem otroštvu. »Starša sta se spoznala med vojno in zaljubila. Toda njuna ljubezen je bila tragična. Ko je nastopil mir, sta ugotovila, da sta si povsem različna in da je bila vojna njuna edina skupna točka. Mama ni izkazovala ljubezni. Nikoli me ni poljubila. Ko sem jo pozneje vprašala, zakaj, mi je odgovorila, da me ni hotela razvaditi. In to je bilo zanjo normalno. Obsojala sem jo, dokler nisem prebrala njenih dnevnikov. Takrat sem dojela, da je bila zelo nesrečna. Če bi to vedela, ko je bila še živa, bi se do nje drugače obnašala.«
Svoj uspeh dolguje mami, je dejala, ki ji je vsadila vojaško disciplino. Imela je težko otroštvo, je dodala, toda »težje ko je otroštvo, boljši umetnik postaneš, ker imaš dovolj gradiva, na katerem lahko delaš«.
Moč performansa
Umetnica je spregovorila tudi o svoji retrospektivni razstavi leta 2010 v newyorškem muzeju MoMA. »Bila sem presrečna, ko so me povabili. Videla sem veliko priložnost za performans. Dojela sem, da lahko pokažem, da ima performans transformativno moč. Rekla sem: Umetnik je navzoč. In tam sem bila navzoča, ves čas polne tri mesece. Nepremično sem sedela na stolu in vsak je lahko sedel na stol nasproti mene. Gledali smo se v oči. Ko gledate človeka v oči, se odpre duša. Oči so vrata duše. Moja energija se je takrat spremenila. Bilo je naporno. Skozi mojo glavo so hodili ljudje, poskušala sem vstopiti vanje. Za ta performans sem se pripravljala celo leto.«
Pripovedovala je o žalosti, bolečini in osamljenosti, ki jih je videla v očeh ljudi, ki so sedali nasproti nje. »Tudi sama sem bila ranljiva. Ko sem končno vstala, sem bila drug človek. Spoznala sem, da moram ljudem pokazati pot, kako naj dvignejo zavest. Lahko je poniževati ljudi, toda ko bodo dvignili svojo zavest, bo svet boljši.« In spreminjanje zavesti je eno od njenih poslanstev, je dejala.
Vse je v procesu
Umetnica je opisala tudi dogodek iz mladosti, ki jo je pripeljal v performans. »Očeta sem prosila, naj mi za 14. rojstni dan kupi barvice. On je bil vojak in se ni spoznal na umetnost. Prijatelja, slikarja Fila Filipovića, je prosil, naj me uči slikati. Prve ure ne bom nikoli pozabila. Spomnim se, da je razrezal platno za sliko, ga položil na tla in posul s pigmenti. V pločevinko je dal klej in čez to terpentin.
Vzel je vžigalico in prižgal. Dobesedno je eksplodiralo, pogledal me je, rekel, da je to sončni zahod, in odšel. Sliko sem obesila na steno in odšla s starši na počitnice. Ko smo se vrnili, je bila slika spremenjena v prah. Takrat sem spoznala, da je vse v procesu in ne v rezultatu. To me je usmerilo k performansu.«
Dodala je, da performans, fotografija in video niso bili priznani kot umetnost, ko je ona študirala. »Potrebnih je bilo petinštirideset let in performans je postal mainstream. Toliko let je bilo potrebnih, da sem verjela vase, ko ni verjel nihče.«
Marina Abramović je dejala, da je nomadinja. »Potujem z enega konca sveta na drugega. Lani sem bila samo sedemnajst dni doma. Toliko letal sem zamenjala, da sem pred časom, ko sem bila v kinu, sedla na stol in začela iskati varnostni pas. Čisto sem pozabila, kje sem.«
Na pogrebu
»Prijateljem in družinskim članom sem rekla, da nočem, da bi bili žalostni, ko umrem. Vem, da se to zdi vsem zelo čudno, toda prosila sem jih, naj se tisti dan veselijo, kajti če je bilo moje življenje težko, mučno in slabo, si želim, da bi bila vsaj moja smrt vesel dogodek. Rekla sem tudi, da morajo biti na pogrebu vsi oblečeni v belo. Ves dan morajo poslušati veselo glasbo in nihče ne sme jokati, kajti želim si, da se me spominjajo kot človeka veselega duha.«
Z občinstvom v Budvi je Marina Abramović ves čas govorila v maternem jeziku, s katerim je imela po dvainštiridesetih letih, odkar je zapustila Jugoslavijo, kar malo težav.
