Tiskane izdaje
Marina, do zdaj ste napisali tri romane (v petnajstih letih). Ves ta čas ste delali kot glavna urednica moške revije XXL. Kaj je za vas pisanje literature? Oddušnik, beg pred rutino vsakdanjega življenja, način samospoznavanja, samoizražanja, delo?
Ne, delo ne. Pa tudi ne oddušnik. Po pravici povedano, sploh ne maram pisanja. Težko mi gre od rok. Z veseljem si izmišljam zgodbe in razmišljam o njih. Ampak zapišem jih zelo težko. Predvsem zato, ker se mi nikoli ne posreči natančno opisati sveta, ki si ga zamislim. Pišem najbrž zato, da bi si odgovorila na vprašanja, ki me najbolj vznemirjajo.
Vaš prvi roman Kirurg je nekakšna mešanica Süskindovega Parfuma in Bartolovega Alamuta. V njem se zgodba o genialnem plastičnem kirurgu Hripunovu prepleta z zgodbo o življenju Hasana ibn Sabaha. Kaj imata ta lika skupnega? Mimogrede, ali poznate slovenskega pisatelja Vladimirja Bartola?
Ja, vem, da je Vladimir Bartol eden najbolj znanih slovenskih pisateljev. Ampak njegovega Alamuta žal še nisem prebrala. Poleg tega niti ne vem, ali je že preveden v ruščino. Roman je bil sicer, če se ne motim, napisan že pred vojno.
Kirurg je preveč zapleten roman. Zdaj bi ga napisala drugače. Hripunov je, da tako rečem, reinkarnacija Hasana ibn Sabaha. Hasan, ki je prelil reke krvi, je bil kaznovan tako, da je postal nesmrten − in naslednjič se je moral utelesiti v človeški podobi prav kot plastični kirurg.
Pred nekaj dnevi se je zgodil teroristični napad v Parizu. Nedolgo pred tem so teroristi razstrelili rusko letalo nad Sinajem. Fedaiji iz vaše knjige in samomorilski napadalci Islamske države − so to isti ljudje ali se kako razlikujejo? Bi bilo mogoče Islamsko državo primerjati z državo sekte izmailcev?
Ne bi smeli poetizirati zla. Hasan in njegovi asasini so živeli v 11. stoletju, in od takrat so si ljudje o njih izmislili veliko legend. Na žalost sem k temu pripomogla tudi jaz. Nesmiselno in celo nevarno bi bilo, če bi skušali najti opravičilo ali razlago za fanatizem. Teroristi pobijajo nedolžne ljudi. To, da delajo to za ceno svojega življenja ali v imenu ciljev, ki jih imajo za visoke, ničesar ne spremeni.
Rusija se je pred kratkim zapletla v vojno v Siriji. Kako gledate na to?
Kako bi lahko ženska gledala na vojno pozitivno? V vojni umirajo ljudje, otroci, in še bodo umirali. Pa ne samo v Siriji, ampak po vsem svetu. Tretja svetovna vojna pravzaprav že poteka, mi pa še zmeraj čakamo, da nam bodo to povedali po radiu. Strah me je. Med odraščanjem sem poslušala pripovedi staršev o drugi svetovni vojni, in takih zgodb ne bi rada pripovedovala svojim otrokom.
Vaš drugi in za zdaj najbolj popularni roman Lazarjeve ženske je družinska saga, ki govori o genialnem sovjetskem znanstveniku Lazarju Lindtu in njegovih treh ženskah. Če primerjamo vaša prva romana, postane jasno, da je delitev na moško in žensko prozo zelo pogojna, če ne že kar nesmiselna. Kirurga bi lahko napisal moški − v njem je čutiti trdoto in nekakšen čisto moški princip. Roman Lazarjeve ženske je mehkejši, bolj ženstven, govori o ljubezni, domačem ognjišču ... Od kod ta polarnost? Obstaja v vas samih?
Rada pišem različne knjige. Seveda je mogoče vse življenje pisati en in isti roman na eno in isto temo − mnogi tako tudi v resnici počnejo. Ampak meni je bolj zanimivo, če se lahko postavim v vlogo različnih junakov. Menjava junakov in različnih časov pa samodejno potegne za sabo tudi spremembo sloga. Poleg tega si želim, da bi se z vsako novo knjigo učila pisati ne le drugače, ampak tudi bolje.
Vašega tretjega romana Brezbožna uličica še nisem bral. O čem govori?
To je zelo sodobna zgodba, ki se dogaja prav v naših dneh. Tudi glavni junak te zgodbe je zdravnik, tako kot v Kirurgu, ampak to je zemeljski in zelo nesrečen človek, ki se nikakor ne more vključiti v sistem sveta, ki ga obdaja. Da bi postal svoboden, navsezadnje pusti vse − domovino, poklic, družino. Podre vse svoje življenje. To je strašna odločitev. V nekaj besedah, to je knjiga o svobodi, o svobodi izbire in norosti. To dvoje je med sabo tesno povezano.
Ob branju nekaj odstavkov naključne strani kateregakoli vašega teksta je takoj jasno, da je to močna proza. Njena faktura je dokaj gosta, z značilnimi natančnimi in svežimi metaforami. Ampak najbolj si jo je mogoče zapomniti po zelo dobrem poznavanju teme − kirurgije, zgodovinskega gradiva, sveta znanosti, baleta ... Delu z gradivom najbrž posvečate veliko časa?
Res je, zelo veliko. Vseeno pa seveda zmeraj tudi kaj spregledam. Hudič je s temi podrobnostmi. Sem pa zato strašno vesela, kadar me na primer baletni plesalci sprašujejo − pri kom ste plesali? Pri tej in tej? Nemogoče! Nemogoče je, da se ne bi učili v baletni šoli! Ali pa odzivi zdravnikov. Neka moja bralka, tudi sama zdravnica, predavateljica na medicinski fakulteti, mi je povedala, da daje svojim študentom prebrati odlomek iz mojega Kirurga, in sicer opis otroka, ki je dobil pnevmokokni meningitis, da bi si študentje tako laže zapomnili klinično sliko. Na take stvari sem strašno ponosna. Ne bom se zlagala, če rečem, da zbiram gradivo tudi po več let. In to je najbolj vesel del mojega dela, prisežem.
To, kako se vam je v Lazarjevih ženskah posrečilo opisati svet baleta, je res neverjetno. Začutiš ga prav z nosom, tisti znoj, pa s konicami prstov na nogah. Ampak nadaljujva. Če prozo vodilnih ruskih pisateljic zadnjih petindvajset let (Petruševsko, Ulicko, Tolsto, Rubino, vas ...) primerjam s tem, kar pišejo ženske na Zahodu, dobim vtis, da se feminizem, ki je bil v tem obdobju moden na Zahodu, ruske literature ni dotaknil. S čim je to povezano?
Na ramena ruskih žensk je iz zgodovinskih razlogov padlo velikansko breme moškega dela in moške odgovornosti. Dve svetovni vojni, državljanska vojna, revolucija. Močne ženske ne potrebujejo feminizma, da bi se počutile močne.
Naštejte, prosim, pet del sodobnih ruskih pisateljev, ki so izšla po letu 2000 in se vam zdijo vredna posebne pozornosti.
Mihail Šiškin: Pismovnik, Zahar Prilepin: Samostan, Andrej Volos: Vrnitev v Pandžrud, Narine Abgarjan: Ljudje, ki so zmeraj z mano, Jevgenij Vodolazkin: Laver.
Letos je dobila Nobelovo nagrado za literaturo beloruska pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki piše v ruščini. Kako je na to odreagirala ruska literarna srenja?
Različno, nekateri so bili veseli, nekateri so se na tihem jezili, nekateri tudi javno. Zavist je močno čustvo, ki ga je težko obvladati. In mnogi pisatelji so, žal, samoljubni.
Pri nas letos gimnazijci berejo Ano Karenino (za maturo). V nekem intervjuju ste rekli, da je Lev Tolstoj vaš najljubši pisatelj. Česa se sodobni pisatelj predvsem lahko nauči od Tolstoja? Česa ste se naučili vi?
Gimnazijci se mi seveda smilijo. Ana Karenina je velik roman, vendar ni primeren za tako mlade ljudi. Gimnazija je obdobje, ko je treba brati Dostojevskega. Ta je idealen za mladino. Tolstoj je pa že za starejše, tako kot plašč, ki ti je najprej prevelik, pozneje, ko postopno rasteš, pa ti postaja vse bolj prav. Čeprav nisem prepričana, da lahko človek v resnici doraste popolnemu razumevanju Tolstoja. Njegove romane lahko prebiraš vsako leto znova in vsako leto te preseneti kakšna nova misel, na katero prej nisi bil dovolj pozoren. To pomeni, da si zrasel še za centimeter.
Pa kako neverjetno žive svetove ustvarja, kakšne junake! Spomnite se Nataše Rostove na prvem plesu. Pa Ane Karenine, ki se odpravlja v gledališče, smrti kneza Andreja. Ti junaki bodo ostali za zmeraj − kot da bi obstajali tudi v resnici. Prav to je nesmrtnost. To je najboljši dokaz, da nesmrtnost obstaja.
Od Tolstoja se skušam naučiti nepristranskosti. Ne ravnodušnosti, ampak modrosti, ki dovoljuje avtorju, da razume in sprejme vsakega junaka, vsako njegovo dejanje, celo najslabše. Pa še nekega občutka bi se rada naučila: 'Ljubezen je življenje. Vse, kar razumem, razumem samo zato, ker ljubim. Vse je, vse obstaja samo zato, ker ljubim. Edino ljubezen je tisto, kar vse povezuje.' Je o ljubezni sploh mogoče povedati kaj boljšega?
