Tiskane izdaje
Marjan Kolar se je rodil 6. oktobra 1933 v Slovenj Gradcu. Zgodnjo mladost je preživel v Mislinji. Njegov najstarejši brat Adi je kot eden izmed »mislinjske trojke« (Zdravko Čebular, Ernest Prevolnik, Adi Kolar) odšel v partizane. Čez pol leta so ga ujeli in družina je bila izseljena v Nemčijo, kjer je Marjan do leta 1945 obiskoval osnovno šolo.
Šolanje je nadaljeval na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu in na ravenski gimnaziji, ki jo je pomagal graditi kot brigadir. Prav tako je sodeloval v delovnih brigadah v takratni Jugoslaviji.
Med študijem germanistike in slavistike v Ljubljani je zbolel za tuberkulozo in se dolgo zdravil. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar v Študijski knjižnici na Ravnah, nato pa v železarni kot novinar in urednik Informativnega in nato še Koroškega fužinarja.
Pred dvema letoma je postal častni občan Občine Ravne in na listini je zapisano, da ga v zahvalo za neizbrisen pečat, ki ga je s svojim izjemnim opusom vtisnil v slovenski literarni prostor, za zvestobo koroškim koreninam, dometa njegovega dela prek meja domovine ter za prispevek k ugledu in uveljavljanje Občine Ravne na Koroškem v slovenskem prostoru in v svetu imenuje z častnega občana.
Marjan Kolar je avtor sedmih romanov, treh povesti, treh zbirk črtic, novel in kratke proze, petih radijskih iger ter zbirke humoresk in satir. Že mladostno uporniško prozno delo Osamelec, objavljeno v dijaškem glasilu Gimnazije Ravne Nova brazda leta 1951, je povzročilo silovito politično reakcijo in ga za dolga leta zaznamovalo kot oporečnika, zato so bila njegova dela iz prvega obdobja še posebej poudarjeno družbeno angažirana.
Preveč je naslovov njegovih del, da bi vse naštevali, zato navajam samo tista, ki jih je sam štel za svoja najboljša besedila: to so romani Zvezde in križi, Prekrstitve in Robinzonova zastava ter zbirka kratke proze Moji mimohodi. Zagotovo velja posebej omeniti črtico Nepravilni trikotnik, ki je bila izbrana najprej v srbsko antologijo slovenske proze, nato še v rusko, belorusko in turško antologijo jugoslovanske proze. Razvoj njegovega pripovedništva je v monografski študiji zajela njegova življenjska sopotnica Marija Irma Vačun Kolar. Knjiga, ki jo je izdala ravenska občina, je bila toplo sprejete tudi v strokovni javnosti.
Svoja dela je Kolar do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja objavljal v slovenskih literarnih revijah Svit, Naša sodobnost in Dialogi. Kot publicist in esejist je sodeloval v Novi reviji, Zvonu in Odsevanjih. Bil je v uredniškem odboru Sodobnosti in leta 1965 je v novi mariborski reviji Dialogi postal urednik za prozo. Bil je urednik in sourednik številnih publikacij, ki so izšle na Koroškem. Med njegovimi strokovnimi deli izstopa Zgodovina železarstva na Koroškem.
Bil je dolgoletni urednik Informativnega fužinarja, precej časa tudi Koroškega fužinarja in Fužinarja mladih. S svojim delom je dal neizbrisljiv pečat domačemu kraju in tudi širše, za kar je prejel številne nagrade in priznanja; med drugim je za roman Išči poldan prejel Prežihovo nagrado pri Založbi Obzorja in nagrado Prešernovega sklada. Leta 1970 je bil odlikovan z državnim odlikovanjem red dela s srebrnim vencem, leta 1987 je prejel slovensko priznanje za novinarsko in uredniško delo, Občina Ravne mu je v letu 2009 podelila Veliko Prežihovo plaketo, leta 2015 pa še naziv častnega občana.
Marjan Kolar je bil do konca zavezan koroškemu svetu, ki se je razvil ob železarni in ki je bil včasih tudi mačehovski do njega, vendar ga je imel rad in se mu je oddolžil z vsem najboljšim, kar je premogel. Premogel pa je veliko: širino, ki je dana le redkim, intelektualni naboj in sposobnost duhovne členitve družbenih dogajanj do mere, ki omogoča vrhunske literarne predstavite našega človeka tudi širši javnosti. V svojem literarnem ustvarjanju je bil vseskozi dosleden. Hotel je prodreti stvarem do dna.
Tak je bil Marjan Kolar: pisatelj, publicist, urednik, esejist … in predvsem človek intelekta, ki je prerasel lokalne okvire.
