Tiskane izdaje
Stanovsko priznanje Društva slovenskih pisateljev za najboljše otroško ali mladinsko delo je dobila Marjana Moškrič za knjigo Sanje o belem štrpedu (Franc-Franc, 2015). Bila je v ugledni pisateljski družbi, kajti sonominirani za nagrado so bili s svojimi deli Milan Dekleva, Aksinija Kermauner, Svetlana Makarovič, Vinko Möderndorfer, Matjaž Pikalo, Andrej Rozman, Damijan Šinigoj, Anja Štefan in Dim Zupan.
Marjana Moškrič (1958), po poklicu knjižničarka, ima za sabo uspešno literarno kariero. Doslej je izdala sedem del za otroke in mladino ter roman za odrasle, od tega je bila za roman Čadavec (1998) nominirana za nagrado za najboljši prvenec leta, za roman Ledene magnolije (2002) je prejela večernico, za roman Stvar (2007) pa desetnico.
Sanje o belem štrpedu je v osnovi ljubezenska zgodba, pa tudi zgodba čustvenega zorenja in iskanja poti v odraslost. Obenem roman opozarja na problem neenakosti v družbi, na prepad med revnimi in bogatimi. Povezovalni element zgodbe je beli štrpedo, bitje, ki bo ljudem prineslo spoznanje in svetlobo.
Desetnico ste dobili že drugič, enkrat tudi večernico, skratka obe najpomembnejši literarni nagradi za mladinsko književnost sta vaši. Kakšen vpliv imajo nagrade na vaše ustvarjanje?
Ne bi mogla trditi, da nagrade vplivajo na moje pisanje. Najprej sem res morda malo bolj samozavestna, vendar so to bolj krila veselja in vznesenosti, kar pa hitro mine in potem sledi čas praznine, vprašanj ... O čem pisati? Za koga? Tudi o smislu pisanja se sprašujem. Kot knjižničarka vsak dan vidim, koliko dobrih knjig zaprašenih in zapuščenih sameva na policah.
In ko se spet lotim pisanja, mi ne pomaga nobena nagrada več, vsako knjigo pišem, kot da je moja prva. Gotovo pa nagrade pripomorejo, da lažje izdam knjigo.
Katere vrednote poudarja vaša knjiga Sanje o belem štrpedu, kakšno je njeno sporočilo?
Poudarja predvsem prijateljstvo, strpnost, človeško toplino. Mislim, da to najbolj potrebujemo v tem svetu. Knjige sem se lotila s temne strani, tako pač gledam. Tako pišem. To je svet, kjer živijo eni in drugi, eni imajo vsega preveč, drugi pa vedno manj. Na eni strani razpadajoče delavsko naselje Cona, na drugi bogati Zeleni gaj, vmes pa ni prehoda. Bogati si jemljejo in krojijo pravico po svoje, revni pa iz meseca v mesec komaj preživijo.
Kje ste našli belega štrpeda?
To malo bitje je bilo zame veliko odkritje, ne toliko same pripovedke o njem, ki izhajajo iz Podgorskega Krasa in Čičarije, kot njegov opis. Res me je navdušil in dolga leta sem ga nosila s seboj, malega belega polha, ki dela dobra dela in ima namesto tačk sokolja krila, pa sokolje oči, iz ušes pa mu rastejo jesenovi listi. Odbito in simpatično. Je simbol svetlobe in dobrega in kot takega sem ga morala upodobiti. Moram pa povedati, da obstaja tudi njegovo nasprotje črni štrped, ta je prinašalec nesreče in smrti. Vse, česar se dotakne, spremeni v nič.
Menda ste to knjigo napisali, da bi bila prihodnost otrok svetlejša. Kaj ste s tem mislili?
Ne ravno svetlejša, iskala sem upanje. Dogajajo se stvari, ki me jezijo, žalijo, vznemirjajo. Tako ne more iti naprej. Pa vendarle gre in nič bolje ne kaže. Vedno bolj smo zagrajeni in zagrenjeni, ujeti v zanke pohlepnosti, pohlevnosti in nestrpnosti. O vsem tem sem skušala pisati. Predvsem pa – komu verjeti in v kaj?! In poiskati smisel. Nekaj mora biti in to naj ne bodo samo sanje.
V svojih delih na splošno radi kombinirate fantastične in realistične elemente, kajne?
Zdi se mi, da mi fantastični elementi pomagajo omiliti in razbiti temačni trdi svet, ki ga opisujem. Sploh pa imam rada fantastiko, tako pravljično kot znanstveno fantastiko, vendar mi še ni uspelo, da bi se ji zares posvetila.
Pišete za mlade in za odrasle bralce. Za katero starostno skupino je težje pisati?
Očitno se najbolje znajdem v svetu otrok in mladine. Mogoče zato, ker se z njimi veliko srečujem in sodelujem.
Lanskoletni dobitnik desetnice Mate Dolenc je bil precej hud, ker je dobil le častni del nagrade, denarnega pa ne. Kaj pa vi, kako sprejemate to dejstvo?
Kaj pa naj. Pove pa to marsikaj. Še huje je, da založbe Franc-Franc iz Prekmurja, pri kateri sem izdala knjigo ni več. Za knjigo pa je desetnica prav gotovo dobrodošla, mogoče bo lažje našla pot do tistih, ki jim je namenjena, predvsem mladim, pa tudi starejšim.
