Tiskane izdaje
V pisanju romana ste se preizkusili relativno pozno, pred tem ste pisali kratko prozo. Ste zbirali pogum?
To je bil verjetno naravni proces, povezan s tem, kakšen sem v resnici. Očitno sem potreboval čas, da sem prestopil prag razumevanja stvari okrog sebe. Dolgo sem namreč gledal na svet z dokaj naivnimi očmi, ki so verjele bolj v svetlo plat življenja, v nekakšno dobroto, ki naj bi prebivala v nas ... Očitno sem potreboval nekaj, kar me je predramilo, in dojel, da obstaja tudi zlo. Močna izkušnja v življenju me je prisilila, da sem znova poiskal svoji notranji obraz. Moral sem se vrniti k izvoru, ki sem ga sicer našel v najbližji okolici, družini, zato je prvi roman, ko je zanj napočil čas, nastal skorajda med zavednim in nezavednim. Globlja zavest o tem, kakšne so pravzaprav razsežnosti pisanja, je nastopila šele z naslednjimi romani.
Morda se sliši naivno, da pri dobrih tridesetih še verjameš v neko podobo sveta, ki je sicer del tvojega odraščanja, vzgoje, okolja ... Živel sem na precepu dveh kultur, ki sta me vsaka po svoje zaznamovali.
Napisali ste štiri romane. Vsi so bili deležni dobrih ocen kritikov in se uvrstili v finale za kresnika. Vam tak odziv godi? Ste ga pričakovali?
Čeprav se s tem v resnici nisem ukvarjal, bi lagal, če bi dejal, da me odziv ne zanima. Sicer pa se ob pisanju vselej ukvarjam tudi z odgovornostjo do vprašanj, ki jih obravnavam, in do lastne iskrenosti ter ne nazadnje do bralcev, in to govorim brez moraliziranja. Pisanje je tudi privilegij, čeprav zelo težak, danes še bolj kot kdaj prej. Sam skušam paziti, kaj počnem s tem privilegijem.
Težko pišete?
Ne pišem ravno z lahkoto. Včasih se snov zelo dolgo kopiči, preden najde svojo obliko. Pravzaprav to početje ni lahko, ker me v celoti prevzame, tako da je včasih lahko tudi nevarno. Mogoče se človek tudi priuči, da se obvaruje pred tovrstno nevarnostjo, toda meni za zdaj to ne gre najbolje.
Ali s pisanjem izbezate na plan lastne potlačene stvari in je zato nevarno?
Ko pišem, pustim, da name deluje vse, pisanje v prvi osebi pa zahteva še večjo poglobitev v lik, bodisi je ta del mene bodisi ni. Ko oblikujem like, sem vselej z njimi in ti se včasih znajdejo na previsu razsodnosti, kar je lahko nevarno početje …
Je bilo tako tudi ob liku Alme
Ste črpali snov iz tržaškega okolja, na poseben način obremenjenega s preteklostjo?
Ne bi rekel, da tema, ki jo obravnavam, posebej zadeva tržaški prostor. Seveda ga, toda mislim, da ta pojav lahko zasledimo marsikje v svetu, tudi v Sloveniji ali v drugem okolju, kjer se prav tako lahko porajajo nore misli, ki nas lahko povrnejo v pretekost enoumja. Alma je poskus sinteze čutenja sodobnega časa in sveta, v katerega je vpeta, in je nosilka vprašanj in strahov, ki jih po mojem mnenju poznamo tudi sami. Sooči se s kopico vprašanj, podobno kot vsi, za katere je spomin še vedno vrednota, za katero se je vredno boriti, tudi za ceno izgube njej najbližjih oseb.
Imate v mislih bralca, ko pišete?
Ko pišem, imam v mislih predvsem osebe, ki jih obravnavam, in vselej mislim, da so te del vseh nas, v tem smislu mislim na bralca ... Če bi se ukvarjal s pisanjem bestsellerjev, bi najbrž razmišljal najprej o določenem tipu bralca in šele nato začel pisati ...
Ste pa pozorni na slog?
Ne vem, če sem posebej pozoren, no, seveda, toda mislim, da slogu daje barvo predvsem neizrečen notranji svet protagonistov.
Avtor neredko pri pisanju izhaja iz svojega okolja. Trst je bil nekoč, v času Avstro-Ogrske, večkulturno mesto. V povojnih desetletjih je bilo povsem drugače. Kakšno je kulturno oziroma duhovno ozračje po padcu berlinskega zidu?
Ozračje je danes drugačno, kot je bilo recimo v osemdesetih letih, ko je v mestu vladala Lista za Trst, skrajno konservativna, zaprta struja. Seveda so v tej zaprtosti pogrevali nekatera ekstremna čustva, desničarska, o katerih govorim tudi v romanu. Trst je bil dolgo, do pred kratkim, v primežu ljudi, ki ga v resnici niso marali, in tudi drugi narodi, ki prebivamo v njem, nismo bili ravno ljubljeni. Želja, da se v tem mestu ne bi nič zgodilo, da vanj ne bi prihajalo ali v njem nastajalo novo življenje, je bila dolgo navzoča. Z novo, naprednejšo politiko v mestu se marsikaj spreminja. Mesto je prvič v naprednih rokah, dežela tudi. To še ne pomeni, da je vse rešeno, ampak nakazuje se sožitje z vsemi kulturami, predvsem pa se rojeva nova vera v bodočnost tega mesta.
Kako je to mesto izgubilo vitalnost?
Zdaj jo znova pridobiva. Ampak od leta 1955, odkar so odšli Američani, so s tem mestom manipulirali, bilo je talec različnih interesov, velikokrat tudi zato, da bi utišali razvoj drugih narodnosti in bi mesto radikalno italijanizirali. Poskus italijanizacije je stopal vštric s popolno inercijo, z odhajanjem mladih, staranjem prebivalstva in tihim motom vseh konservativnih mestnih oblasti, da v tem mestu ni mogoče nič narediti. Ta štiridesetletni moto je zdaj ugasnil. Zdaj je vredno verjeti, če nič drugega.
Ste se kot predstavnik slovenske manjšine počutili zapostavljenega, manjvrednega?
Morda kdaj med odraščanjem, sicer pa ne. Težnja je bila, da se kot Slovenci v Trstu zapiramo. Raje imam termin Slovenci v Trstu, zelo nerad pa slišim besedo zamejci, ker je povsem anahronistična, in še ta prizvok zamejenosti ... Biti član skupnosti tega mesta je v resnici privilegij. Samozadostnost enega samega jezikovnega območja včasih vzbuja strah. Rasel sem v tej zaprtosti, a sem se jo nenehno trudil presegati in jo, mislim, tudi presegel. Še kot otrok sem stopal po prepovedanih poteh. Pristopal sem recimo k vrstnikom, pred katerimi bi moral biti previden, ker niso bili moje narodnosti. Sam nisem imel tovrstnih kompleksov. Jasno, treba pa je bilo prehoditi svojo pot, na kateri sem se srečeval tudi s srbsko, hrvaško in seveda italijansko sestavino, in ne zgolj s slovensko, kar je za moje pojme edini in najbolj naraven način preživetja na obrobju.
Angelo, Almin odraščajoči sin v romanu, ni maral govoriti materinega slovenskega jezika in tudi ni verjel njenim pripovedim o fašističnem nasilju. Je na fašizem treba opozarjati tudi v literaturi?
Najbrž veste, da je bil pred kratkim v italijanski Gorici shod fašistov. Zbralo se jih je nekaj več kot tisoč in po mestu so hodili tiho, mirno, urejeno. Težko si je predstavljati kaj bolj strašljivega. Ta tišina je bila glasnejša od vsakršnega vpitja. Opozarjala je na naše nezavedanje, kaj se v različnih družbenih populizmih in kriznih obdobjih znova in znova pojavlja. Poglejte nekatere velike države in velike vlade, na primer Madžarsko, ki je nenehno na robu fašistoidnosti. Kot povsod se lahko fašizem okrepi tudi v Italiji, če ne še bolj.
V kriznih časih vselej naraste število privržencev ekstremnih skupin, ki brišejo spomin. Angelo je eden tistih, ki tiho in mirno počisti vse, kar ga moti v okolici. Poleg tega Italija ni imela Willyja Brandta, ki bi javno priznal krivdo zaradi fašizma.
Menite, da totalitarizmi ves čas tlijo in da je danes realna nevarnost, da izbruhnejo?
Totalitarizmi še ne, temveč zrna zla, ki v tihem teptanju drugega človeka najdejo svoj smisel bivanja. Ljudje počnejo marsikaj, da bi zabrisali spomin na čas, recimo druge svetovne vojne ali marsikatere druge, tudi sodobnejše. Ampak to so že antropološka vprašanja, ki se v resnici tičejo preživetja oziroma samoizničenja naše civilizacije, samo poglejte, kakšen odnos imajo nekateri do vprašanja priseljencev.
Kdo bi se temu lahko uprl? Levica?
Levica je zavzela snobovsko intelektualno držo, oddaljila se je od preprostega človeka in njegovih prvinskih vrednot. Zmerno levico danes v Italiji pooseblja Renzi. Na začetku se mi je zdel kot nekakšen levi populist v nasprotju z Berlusconijem, ki je bil in ostaja desni. Bomo videli. Za zdaj je še veliko populizma.
Kako vidite vlogo intelektualcev, tudi pisateljev? Lahko vplivajo na družbeno dogajanje?
Intelektualci so dolžni dvigniti glas, vendar ta pogosto skorajda nima veljave. A to ne pomeni, da se morajo umakniti. Treba je postaviti nove temelje za boj z vse bolj strašljivimi sistemi, produkti kapitalizma. Intelektualci, katerih beseda ima težo v zvezi s pomembnimi svetovnimi dogodki, so žal redki. Nasploh je v kriznih časih misleč človek nezaželen, ker nekako pooseblja moralno vest.
Menite, da ima tržaški pisatelj Claudio Magris, ki objavlja svoja razmišljanja tudi v dnevnem časopisu, vpliv?
Magris je zagotovo avtoriteta in njegovo pisanje za Corriere della Sera je pronicljivo, ne vem pa, ali imajo njegova razmišljanja vedno vpliv. Velika avtoriteta na tem prostoru in v tem smislu je tudi Boris Pahor.
