Tiskane izdaje
Krpan je ponovno v modi. No, saj ga nikoli nismo odrinili na stranski tir, nasprotno, v zadnjih dveh desetletjih popularnost Levstikove povesti Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici iz leta 1858 raste.
Letošnji Martin Krpan utegne prekositi predhodnike, pač iz obletniških razlogov. Minilo je namreč sto let, odkar ga je ilustrator Hinko Smrekar (leta 1942 so ga Italijani ustrelili kot talca) pripravil za slikanico, in zato je postal maskota letošnjega Slovenskega knjižnega sejma. Ljudje na plakate političnih kandidatov rišejo muštace ali jim pobarvajo kak zob, nagajivec pokrije kip v parku s slamnikom, Krpana s Smrekarjeve ilustracije pa so po sto letih opremili s knjigo.
»Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« bi radi po zgledu katerega od predhodnih knjižnih sejmov prebrali sporočilo sejemskega logotipa, pa nam nagaja nevšečno dejstvo, da Krpan knjige nima v rokah, ampak si jo je vtaknil pod pazduho, v rokah namreč še vedno trdno drži mesarico in kij.
Foto: Arhiv Mladinske knjige
Knjigo je le dodal arzenalu, morda samo za vsak slučaj. Leta 2017 se Slovenci s predelano Krpanovo podobo prav gotovo ne soočamo s kako novo preživetveno vizijo, recimo v utopičnem slogu, kako bomo stopili v nove čase s knjigo namesto z orožjem, kaj šele s kako stremljivejšo, npr. kako bomo stopili v nove čase kot ustvarjalni pisci namesto zgolj kot pasivni bralci.
Osrednja krpanovska metafora je »angleška sol«, ki simbolizira, če zaupamo literarnozgodovinski interpretaciji, sklicujoči se na slovarski pomen soli kot pameti (soliti pamet komu, ta človek nima dosti soli v glavi, duhovito zasoliti pripoved itd.), alternativne slovenske kulturne možnosti, alternativne v razmerju do tedaj dominantne nemške kulture. Krpanu se je s pridobitvijo pravice do trgovanja z angleško soljo na simbolni ravni prižgala zelena luč za zgledovanje pri nenemških kulturnih vzorcih. Sejem se letos kot nalašč vrti okrog literature nemškega govornega območja, ki je medtem očitno izgubila status prve in največje nacionalne nevarnosti.
Kaj je v resnici bila
Foto: Arhiv Mladinske knjige
Bizarnejša je domislica, da je bila angleška sol (Englischsalz oz. Bittersalz, nekoč apotekarsko ime za epsomit) odvajalo. Teza, da je Krpan od cesarja iztržil dovoljenje za legalno trgovanje z odvajalom, je za lase privlečena. Vse Krpanove zadrege izvirajo iz dejstva, da se je ukvarjal s prepovedano trgovino, medtem ko je za epsomit iz zgodovinskih virov jasno, da ni bil nikoli predmet carinjenja in je bila trgovina z njim prosta. Ni pa odvajalna teorija čisto brez teže. Gre za norčevanje iz resnejših razlag, kaj bi utegnilo pomeniti za Slovence Krpanovo pogajanje s cesarjem.
Če bi šlo res za odvajalo, se lahko s Krpanom takoj nehamo ukvarjati: kaj pa si lahko pomagamo z junakom, ki je tovoril po Kranjskem odvajalo! Odvajalna teorija banalizira mit o nacionalnem pomenu Krpanovega dejanja. Krpana spreminja v klovna v skladu s priporočilom ministra Gregorja cesarju, naj ga vzame v službo kot dvornega norčka: »Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima takega.« Žaljive perspektive nenaklonjenega oblastnika menda ne bomo posvojili, razen če ni naš namen norčevanje iz slovenstva.
Že davno vemo, da glavna Krpanova zasluga ni zmaga nad Brdavsom (glavo mu je odrobil kar mimogrede), ampak ga imamo za junaka, ker se je znal dobro pogoditi s cesarjem: najprej se je sprenevedal in čudaško lagal, da tovori bruse in kresilno gobo, potem mu je grozil z uporom in nazadnje izbarantal, kar se je zdelo v danem trenutku optimalno. Nekateri si želijo, da bi se današnji Slovenci pogajali z EU tako, kakor se je nekoč Krpan s cesarjem, čeprav so danes na voljo demokratičnejši načini usklajevanja interesov.
Foto: Arhiv Mladinske knjige
Le zakaj se ne imenuje Janez?
Le zakaj Levstik prvemu slovenskemu junaku ni dal generičnega imena Janez? Za ime Janez se je tistega leta 1858 odločil pisatelj Ferdo Kočevar v povesti Mlinarjev Janez, ki je bil v 19. stoletju daleč bolj poznan kot Martin Krpan. Martin je sicer eno popularnejših slovenskih imen, vendar si ga Levstik ni izbral samo zato. Krpan ima ime po svetem Martinu iz Toursa, ki je zelo priljubljen svetnik in prvi med svetniki, ki ni umrl mučeniške smrti.
Pa ne zgolj ime, tudi sicer ga je Levstik zmesil po svetniškem zavetniku: svetega Martina upodabljajo na konju, ko pred mestnimi vrati Amiensa z mečem reže na pol svoj plašč, da bi ga dal prezeblemu beraču, in tudi Krpana si brez kobilice ni mogoče predstavljati. Legenda o svetem Martinu govori, kako je posekal poganom drevo, in tudi Krpan je posekal drevo. Krpanu je bilo svetnikovo sekanje poznano, sicer na cesaričino vpitje zaradi posekanega drevesa ne bi mogel odvrniti: »Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali kaj?«
Slučajno je bilo posekano drevo lipa, ki je bila že tedaj poznana kot slovansko drevo proti nemškemu hrastu. Res je Krpan hotel »les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebuje«, pa vendar se zdi čudno, da je dal Levstik, ki je bil tako kot večina sodobnikov zavzet za vse slovansko, Krpanu v grajskem parku, kjer je gotovo raslo še kakšno drugo drevo z mehkim lesom, npr. jelka, posekati prav simbol slovanstva. Je s tem dejanjem sporočal, da se je v korist cesarstva pripravljen odpovedati nacionalnim interesom? Je jok zaradi posekanega drevesa morda že anticipacija novodobne ekološke ozaveščenosti?
Zavezan poganski
Martinov god je 11. novembra, ko se iz mošta dela vino (na ta dan se dogaja tudi znamenito Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža, izšlo istega leta kot Martin Krpan). Praznik je po Evropi poznan kot jesenski pust, martinovati pomeni 'nezmerno jesti in popivati'. Na ljudski ravni je Krpan bolj kot svojemu pohlevnemu svetniškemu zavetniku zavezan poganski karnevalski tradiciji.
Simbolizira jo Martinovo ime, izhajajoče iz imena grškega boga vojne Marsa. Prav z regresijo v karnevalstvo zagrozi Krpan cesarju, ko mu ta prepove na Dunaju zamenjati darove za denar: »pa bom postavil sredi dvorišča kolibo in tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti«.
Naslednje leto bomo varuhi obletnic opozorili na 160. obletnico izida Martina Krpana. Za pravo slavje ima ta jubilej sicer premalo ničel, pomagal pa bo vendarle pri vzdrževanju Krpanove neminljive slave. Kulturne pesimiste utegne zaskrbeti to slovensko nenehno prizivanje avtoritet, ki so v 19. stoletju, ob vzniku slovenstva, kazale narodu daljo in nebeško stran, češ da bi lahko šlo za neke vrste kulturni atavizem. Časi so namreč tako drugačni, da je vprašljivo, ali nam veseljaško razpoloženi orjaški prednik s svojim zgledom lahko predpiše uspešno recepturo za modro obnašanje v aktualni globalni vasi.
Tako kot za vsa druga simbolna socialna zdravila bomo rekli, da vsaj škoditi ne more, če se občasno spomnimo Krpanovega življenjskega sloga: da se ni dobro preveč obsesivno predajati delu (»dela mu ni bilo mar«), da ni treba za vsako ceno skrbeti za reprodukcijo (nič ne vemo o kakem Krpanovem potomstvu) niti si prizadevati za udeležbo pri oblasti (Krpan je zavrnil poroko s cesarjevo hčerjo), da je treba oblastnikom povedati svoje, kadar izgubijo stik z realnostjo, in da se moramo v življenju nazadnje vendarle potruditi h kompromisom.
