Kranjsko klobasanje: mastna identiteta narodove svetinje

Jernej Mlekuž je raziskal različne zabavne sledove, ki jih je kranjska klobasa pustila v slovenski medijski krajini

Objavljeno
13. junij 2017 13.12
Igor Bratož
Igor Bratož

Kako je s frankfurtsko klobaso oziroma hrenovko, ki je na drugi strani morja postala hot dog, se ve veliko, čeprav različni viri navajajo vsakokrat drugega izumitelja. O kranjski klobasi kot temelju slovenske identitete se tudi ve veliko, nove imenitne vpoglede v njeno herojsko zgodovino je ­ponudil Jernej Mlekuž.

Da se je ukrivljenega čudeža, gre za »reč falične oblike in ženskega spola«, v knjigi Kranjsko klobasanje s podnaslovom Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju lotil raziskovalec, ki je na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici doktoriral na temo bureka (in si v nekaterih razposajenih krogih pridobil naziv dr. Burek), se zdi skorajda logično.

Bralec s platnic sicer izve, da je avtor zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in se raziskovalno posveča teoriji in metodologiji migracijskih študij, kulturnim vidikom migracijskih procesov, materialni kulturi, družbeni prostorskosti, medijskim študijam, epifenomenom in rečnim pretokom. Tem zadnjim menda posebej strastno: »Bolj kot v besedah uživa na rečnih brzicah.«

Analiza naroda skozi duh klobase

Zgodbo o klobasi avtor začne skromno, zamejitev oziroma usmeritev na časopisno gradivo pospremi z ugotovitvijo: »Pobrskali bomo torej po smetnjaku nacionalne zgodovine in iz njega izvlekli ne le nadvse okusno, temveč tudi za narod konstitutivno reč. Če že mora imeti Kranjsko klobasanje nekakšno tezo, potem naj bo ta: Le kakšen nedonošenček, shiranec, niče bi bil slovenski narod, če se ne bi mastil s klobaso?«

Mlekuževo vprašanje o pasterizirani poltrajni nekoliko dimljeni mesnini je usodno, a priskrbi več kot dobro mero odgovorov nanj, ki tako rekoč zašpilijo slovensko zgodovino od čitalništva oziroma pomladi narodov sem (recept zanjo je sicer prvič objavljen v šesti izdaji Slovenske kuharice Felicite Kalinšek leta 1912).

Založba zato ne pomišlja in usmerja pozornost javnosti na sočen knjižni izdelek z mnenjem, da kranjska klobasa piše slovensko zgodovino »(tudi) z madeži, ki jih je pustila v slovenskem časopisju – po besedah Ivana Prijatelja 'instrumentu, ki je pri kulturnem in civilizacijskem preporodu slovenskega ljudstva v narod (…) igral glavno vlogo'. Ne le da so veliki možje (pa sem in tja tudi kakšna ženska) in dogodki grdo popackani z madeži kranjske klobase.

Teme – kot so narodna prebuja, politično nategovanje, lovljenje novcev, kulturniško šopirjenje, duh revolucije in konec zgodovine – so kot meso in mast v čreva kranjskih klobas na silo stisnjene v posamezna obdobja: avstro-ogrski čas, prvo in drugo Jugoslavijo ter samostojno Slovenijo.

Knjiga predstavlja iskrivo, analitično prodorno in metodološko fundirano, hkrati pa nadvse kratkočasno, mestoma šokantno in drugje izrazito kratkočasno analizo naroda skozi duh klobase oziroma nacionalne jedi, ki je Slovenijo ponesla v vesolje. Razkrivanje pomenov kranjske klobase in njihovih sprememb lahko torej beremo kot nekakšen gosti opis ali še bolje opis slovenske družbe in kulture na osnovi eksemplaričnega primera analize materialne kulture.«

Pojedena s sv. spoštovanjem

O povezavi klobase z nacionalno zgodovino in bitjo je Mlekuž pred časom v pogovoru za Nedelo povedal: »Nacionalna zavest ni le nacio­nalna ideja, ampak tudi množica materialnih stvari, neljudi, ki jih pogosto ali največkrat sicer ne dojemamo kot nacionalne embleme, z narodnim popackane reči, vendar nas kljub temu dnevno in po večini nezavedno opominjajo, da smo pripadniki določenega naroda.

Na to nas denimo opozarja znak za slovensko kakovosti (SIQ), recimo tudi percepcija dnevnih in drugih novic. V časopisu Rodoljub so leta 1891 zapisali: 'Ulmu na Nemškem zbolelo je 13 vojakov vsled užitka pokvarjenih klobas. Jeden je že umrl. Pri kranjskih klobasah se take nezgode pač ni bati.' Torej, tudi kratka novica iz tujine bralcu pribija, da je član plemena kranjske klobase.«

S takimi in podobnimi kratkočasnimi odkritji Mlekuž streže od začetka do konca knjige. V Dolenjskih novicah iz leta 1910 najde v poročilu o popotovanju po Sveti deželi tole: »Zanimivo je sicer ozirati se po teh krajih, ki toliko kličejo v spomin; vendar nisem mogel pozabiti, da je velika nedelja, nisem mogel pozabiti domačih, ljubih Slovencev, ki jo tako krasno, slovesno obhajajo – in tukaj? – Kak dolgčas v tem oziru! Da bi si bolj živo predstavila domače razmere, ko se s sv. veseljem vživa 'žegen', sva zvlekla iz kovčeka kranjsko klobaso ter jo – dasi ni bila blagoslovljena – zavžila z nekim sv. spoštovanjem. Dom je le dom – in svete so njegove navade.«

Zasmeh Primičeve Julije

Na povsem drugačne misli utegne napotiti bralca navedek na mestu, ko premišlja o politični vlogi kranjske klobase: »Kranjska klobasa ni bila le sočen označevalec za slovenstvo in za vsemogoče v slovenstvo namakane reči, temveč je bila tudi stvar vsakdanje, zelo konkretne, banalne uporabe, kot lahko preberemo v prvem slovenskem ženskem listu Slovenka: 'Ti samogoltni samci, ti izžeti dvonožni sesalci, ki se kopljejo v lužah namesto v čisti vodi – katerim so problemi življenja samo kranjske klobase in dobro vino, ki lazijo samo za dekleti in tulijo za njimi kot lačni volkovi, delajo malo ali pa nič.«

Kranjska klobasa je bila v tukajšnji javnosti od nekdaj uporabljana kot pomemben simbol. Ko je Slovenski narod jeseni leta 1932 oznanjal, da se je Ljubljana prvič pojavila v zvočnem filmu, se je anonimnemu poročevalcu zapisalo: »No, videli bomo pa vse žitje in bitje Ljubljane, vse znamenitosti in vse, kar je tipično njenega – od nebotičnika – seveda – do kranjskih klobas se bo vrtel film, vse bomo videli v njem, kar zanima tujca in domačina.«

Na poseben biser opozarja Mlekuž, ko omenja povezave klobase s slovensko kulturo: »Kultura večine Slovencev in Slovenk je veliko prej kranjska klobasa! A če gre verjeti vsebini 'literarnega essaya' Giovannija Kušarja, ki ga zelo kritično ocenjuje katoliški politik in pisatelj Evgen Lampe (1874–1918), potem ima ta 'kulturniška hiba', 'filistejski višek kulture', 'kulturni »artikelj«' na grbi tudi nedopusten izvirni greh:

'Kaj nam ve Giovanni Kušar povedati? Primicova Julija je svoje reakcionarno stališče proti svobodomiselnim nazorom Prešernovim kazala s tem, da je v liste, na katerih ji je pošiljal Prešeren svoje umotvore, zavijala kranjske klobase – le rinomate salsiccie della Carniola – ter jih v zasmeh umetnosti pošiljala svojim prijateljicam! Prosimo, da literarni zgodovinarji tega ne pozabijo!«

Kozmoklobasa

V pogovoru za Nedelo je Mlekuž navrgel, da je z oživljenim slovesom kranjske klobase v novejšem času (zapisanim tudi pri bruseljskih birokratih kot izdelek z zaščiteno geografsko označbo) povezanih veliko naključij: »Če ne bi bilo Janeza Bogataja, ki se je povezal s kulinarično hišo Jezeršek, bi bilo morda precej drugače. Gospodarsko interesno združenje mesne industrije Slovenije je sprožilo postopek za zaščito klobase, ki se je končal leta 2015. V vesolje jih je v svoji kozmoprtljagi ponesla astronavtka Sunita Williams. Dobila jih je od tete Mary Zanecky, ki jih je kupila v mesnici Azman Meats v Clevelandu. Slovenski mediji so odkrili zgodbo o vesoljski (kranjski) klobasi in ta kozmoklobasa se je pompozno znašla tudi v najrazličnejših prispevkih. Mimogrede, ta kozmoklobasa, če smo pikolovski, sploh ni bila kranjska klobasa, temveč 'Slovenian sausage'. Tako si je namreč kranjska klobasa nadela oziroma spremenila ime že pred več desetletji v deželi Mikija Miške.«

Mlekuževa knjiga postreže tudi s hitrostjo te najhitrejše kranjske klobase na svetu, edino, kar razvajenemu bralcu še manjka v imenitni knjigi, bi bila zgodba o nenavadnem fenomenu, ki vključuje tudi zadnji košček klobase na deščici (in zadnji piškotek na pladnju, zadnje jedrce v skledici). Kakšna bi bila zgodovinska razlaga »ženirštiklca«, koščka, ki (kot razlaga prosti slovar žive slovenščine Razvezani jezik) ostane zadnji na pladnju na sredini mize in si ga ne upa vzeti nihče od navzočih povabljenih, da ne bi s tem pri navzočih povzročil utemeljenih razlogov za sum o svoji požrešnosti?