Tiskane izdaje
»Človek ne živi samo od kruha. Današnji dan zahteva več, tudi duhovno okrepitev, ki nam jo dajo dobra knjiga, gledališko delo in upodabljajoča umetnost.«
Tako razmišljanje Franca Faleta, v šestdesetih letih predsednika občinskega ljudskega odbora Ravne na Koroškem, v sedemdesetih letih pa direktorja Železarne Ravne, v tem največjem »socialističnem« kolektivu na Koroškem ni bilo osamljeno.
Podobno so razmišljali njegovi predhodniki na vodilnih položajih (prvi povojni direktor Železarne Gregor Klančnik) kot tudi tisti, ki so prišli za njima. Le s tako mentaliteto vodilnih ljudi so se Ravne lahko razvile iz trga v cvetoče mesto z zglednim standardom ljudi tako v materialnem kot kulturnem, socialnem, zdravstvenem in športnem pogledu.
O tem temeljito razmišlja Karla Oder v knjigi (prirejeni disertaciji) Mati fabrika, mesto in dom, ki je izšla v zbirki Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Delo je sinteza večdesetletnega proučevanja industrijske dediščine v Mežiški dolini, v 19. stoletju z železarnama na Ravnah in Prevaljah, rudnikom svinca v Mežici ter premogovnikom na Lešah industrijsko najbolj razvitem delu Slovenije.
Res je precejšen del raziskave namenjen zgodovini železarstva na Ravnah (do leta 1953 Guštanju) in Mežiški dolini ter različnim oblikam pridobivanja in predelave železa, a »dodana vrednost« študije je v prikazu vpliva železarne na razvoj kraja in življenje ljudi v širši okolici Raven, saj so se v »fabriko« vozili na delo delavci iz Dravske, Mislinjske in zgornje Mežiške doline.
Recenzent dr. Rajko Muršič je zapisal, da delo »prinaša prvi res sintetičen historično-antropološki vpogled v način življenja nekega razvijajočega se mesta«, zato je »delo Karle Oder pomemben izvirni prispevek k razvoju sodobne slovenske etnologije oziroma socialne in kulturne antropologije«.
Nič manj laskava ni ocena drugega mentorja, zgodovinarja dr. Aleša Gabriča z Inštituta za novejšo zgodovino, ki vidi »presežek dela v tem, da avtorica opazuje življenje delavcev v vsej njegovi celovitosti. Podrobne raziskave se namreč pogosto omejijo le na en segment.
Pozornost je tako usmerjena v proizvodni proces ali življenje za domačimi zidovi, raziskava lahko proučuje življenjski milje meščanskih družin v središču mesta ali pa delavskih v predmestju, stanovanja premožnejših ali revnejših, izrabo prostega časa te ali one plasti prebivalstva. Avtorica je vso to raznolikost zlila v celovito in enovito pripoved, ki je zato tudi nenavadno obsežna.«
»Veliko je bilo
Že res, da je bila marsikatera akcija ukazana, in gorje mu, ki se je ne bi udeležil, toda veliko je bilo iskrenega navdušenja. Delavci so resnično verjeli geslom o srečni prihodnosti, ki jim jih je prinesla industrializacija, zato so petletke in udarniško delo sprejeli kot stopnice v to prihodnost.«
Poimenovanje železarne za »mater fabriko« je povsem upravičeno, saj ljudem ni rezala le kruha, marveč jim je dajala veliko več, od širjenja kraja, ki je iz trga prerasel v mesto, infrastrukture, delavskih stanovanj, šole z gimnazijo vred, študijske knjižnice, likovnega salona in forma vive, možnosti izkoriščanja prostega časa z dopusti na morju do nešteto različnih društev (pihalni godbi je železarna kupovala glasbila, plačevala dopust v času turnej, v šestdesetih letih je financirala pokriti bazen, v katerem so se številni gimnazijci naučili plavati, tja so se vozile celo šole iz Maribora ...), če je v Delavskem muzeju, kjer sem bil krajši čas po diplomi zaposlen, česarkoli zmanjkalo, je ravnatelj Maks Dolinšek vzel pot pod noge in potrebno prinesel iz železarne, financirala je gradnjo šol (OŠ Koroških jeklarjev), športna društva pod imenom »Fužinar« in še bi bilo mogoče naštevati.
Z razpadom Jugoslavije je bilo tega večinoma konec, tudi »matere fabrike«, v ljudeh pa ostaja nostalgija za nekdanjimi časi. Naj se sliši še tako bogokletno: upravičeno.
O delu Mati fabrika, mesto in dom etnologinje in dolgoletne ravnateljice muzeja na Ravnah lahko upravičeno trdimo, da je unikum v slovenskem prostoru. Na tem mestu nikakor ni mogoče našteti vseh podrobnosti, je pa knjigo mogoče priporočiti raziskovalcem v drugih industrijskih krajih v Sloveniji.
