Tiskane izdaje
Ubežne misli Marka Perkavca (1938) bi lahko v grobem definirali kot zbirko esejev, osebnih razmislekov, ki pa se prek dodanih fiktivnih zapisov, črtic ter pesmi prav tako spogledujejo z literaturo.
Univerzitetnemu diplomiranemu inženirju strojništva, ki je v svojem življenju večji del deloval znotraj tehničnih ved, namreč prav slednje delo, izdano v samozaložbi, pomeni prvi večji poskus prestavitve v literarno polje.
V izboru 20 tematsko raznolikih besedil smo priča avtorjevi sistematizaciji misli in poskusu odgovorov na nekatera temeljna človeška vprašanja: Od kod?, Kam? in Čemu?, v kar nas uvaja že esej Kaj ima Bog opraviti s klasično glasbo?. V njem Perkavec izbor zanj vrhunskih del klasične glasbe povezuje z bližino Boga, človekovim verovanjem ter delovanjem Cerkve, hkrati pa tej vzporednici dodaja tudi razmejitev med znanostjo in pesništvom, nad katerima postavlja glasbo.
V siceršnjem poskusu sinteze umetnosti in znanosti temu nasprotno prikazuje disharmonično stanje današnjega sveta, pri čemer pa se v zapisih zanimivo osredotoči predvsem na vprašanja fizike, astrofizike ter mehanike delcev (denimo dokaza Higgsovega bosona), kjer predpostavlja, da kljub napredku, »pravzaprav zaradi napredka znanosti« človek mora verovati.
Prevpraševanju meje med empirično in ontološko resnico, ki zaposluje avtorja, se priključijo tudi dognanja znanstvenega aparata, v eseju Dva fizika denimo ob navezavi na Diraca ter D' Espagnata, a je hkrati opaziti svobodno preoblikovanje nekaterih izhodišč, pri čemer se subjektivni zapisi in mnenja izkazujejo tudi problematično.
To je med drugim opaziti v eseju Še in še ekstremna mnenja, kjer Perkavec ob vprašanju obstoja Boga kot odgovor »dvomljivcem« skorajda vsiljuje svoje lastno prepričanje, ki se jasno odslikava čez celotno delo, a pogosto ni utemeljeno (omenimo samo napačno razumevanje Nietzschejevega citata »Bog je mrtev«, povezovanje njegove filozofije per se z nacizmom ter spet drugje označitev filozofa kot »bolni možgani«) in zavestno izključuje druga razumevanja dane tematike s strani pripadnikov, ki verujejo drugače ali pa sploh ne.
Zamenjen pogled
Idejno vztrajanje na osebni interpretaciji sveta se na ravni sloga še podkrepi s kopico klicajev, ki delujejo prenapeto ter avtorjevi sistematizaciji slikajo dokaj zaprt krog vrednostnega sistema, kar siceršnjo pestro rabo tematik zamejuje na območje religioznosti oziroma še bolj ozko na katoliško verovanje in nauke.
Četudi smo ponekod soočeni z bolj svobodomiselnimi pejsaži, denimo ob kritiki Cerkve, nekaterih predlogih po izboljšanju njene strukture, želji prehoda iz sedanje družbe individuumov na višjo raven medsebojne povezanosti, na drugi strani avtor globoko ostaja v antropo- ter evrocentričnem svetu, presojanju družbenih relacij skozi religijo, enostranskemu razumevanju evolucije kot »Stvarnikovega načrta«, zagovarjanju prepovedi splava, če naštejemo zgolj nekaj »radikalnih« primerov.
Njegove teze pri tem zapadejo v prepogoste posplošitve (vidne recimo v eseju Reinkarnacija, kjer slednjo slabšalno prikaže kot reciklažo, možnost transcendence in posmrtnega življenja pa vidi zgolj skozi katoličanstvo), ki besedilu odvzemajo na širini literarnega dela. Temu se v večji meri približajo eseji, ki nosijo nekaj fiktivnih elementov, nekoliko več sarkazma, se napajajo iz avtorjevih spominov, a v svoji sestavi zapadajo v sentimentalnost, spet drugje v moraliziranje.
Veliko bolj aktualno in premišljeno v izboru esejev delujeta dve besedili, in sicer Fizika duha ter Leto 2060, kjer se ponuja tehtni razmislek o svetu okoli nas in njegovem razvoju; v prvem skozi območje fizike, za katero Perkavec meni, da je zmožna zgraditi most med materialnim in nematerialnim svetom oziroma med telesom in duhom, v drugem pa prek prikaza grožnje napredka umetne inteligence, ki se ji pridružuje apokaliptična vizija sveta – leta 2045 doseg skoraj »večnega življenja«, a le za izbrance ter nato 2060 izumrtje naše vrste kot jo poznamo danes.
Dokaj črna slika se prikazuje tudi v zaključnih esejih, kjer avtor nastopi še bolj osebno, z bilanco svojega življenja in razmislekov o njem, pri čemer mu ob naporih in dvomu pomaga predvsem vera. Ta se ob samem koncu, s triptihom eseja Sestra Smrt ter dodanima pesmima preobrazi v slutnjo smrti, kjer resigniranost in dvom označita nekoliko kontradiktorno opozicijo prej grajenem in za avtorja delujočem sistemu verovanja, s čimer zbirka ne zmore ponuditi občutka celote, ki bi bolj poglobljeno odgovorila na postavljena vprašanja.
Zasebni spisi
Ubežnim mislim, ki sicer prinašajo nekatere zanimive razmisleke – predvsem v povezavi fizike in transcendence, gre ob opazni odsotnosti uredniškega dela tako očitati nedodelanost strukture in vsebine, povečini utemeljene ob osebnih verovanjih.
Bolj kot z literaturo imamo torej opravka z zasebnimi zapisi, ki nosijo željo, da se posredujejo na kasnejše generacije, pri čemer je njihov sprejem med širšim bralstvom zelo odvisen od posameznika ter njegovega vrednostnega sistema, a vendar bodo s svojo radikalnostjo verjetno dvignili tudi nekaj prahu.
