Tiskane izdaje
Imena protagonista romana Gašperja Kralja bralec ne izve, je pa natančno mogoče izvedeti, kaj počne. Njegov poklic je paliativni oskrbovalec, človek, ki namesto svojcev skrbi za umirajoče. Pride na dom, piše dnevnik, izvaja vizite. In ima zmedo v glavi.
Kraljev brezimni junak je človek posameznih »projektov«, pa naj se bere še tako cinično. Lahko bi ga označili tudi za resnega in metodičnega, tako rekoč profesionalnega oskrbnika umirajočih. On je, kot pravi na nekam mestu, zbiralec zadnjih besed umirajočih.
Strokovnjak
V Kraljevem prvencu je trdno postavljen kot junak klasične slogovne šole: ko se mu – njemu, ki se sicer hvali s potrpežljivostjo – začne dogajati, se vse okoli njega zvrtinči v ples nepomembnosti, glavno ostane tisto, kar daje njega, to je tisto, kar premika zgodbo, valovi strahu, nezaupanja, ki mu z vrenjem pripovedi vse bolj intenzivno mračijo misel, zmeraj pljusknejo krepko čez vse in odplavijo v svet minornosti vse tisto in tiste, o čemer in katerih se je zdelo, da se lahko obdrži ali obdržijo ob njem.
Na odru, v popku besede, najbolj neprilagojen v svetu neprilagojenih posameznikov, je na koncu lahko le še on, brezimnež, zapleten v privide, obsojen na preganjavičnost, na tuhtanje o grehu in krivdi, njegov solipsizem posebne vrste se kdo ve kdaj prevrne v brezno velikega jaza, kjer lahko obstaja le večna preganjavica, ta ima najdaljši rok trajanja, vse drugo je moteče, odveč.
Iz vrtinca njegovih čedalje pogostejših blodenj žarčita le še njegovi tesnobnost in nepomirljiva zmedenost, drugi protagonisti, pivski kameradi, čas in sploh vse drugo lahko izgine, ni pomembno.
Matej Bogataj je v spremni besedi zapisal, da je še bolj od junakovega videza načet njegov notranji svet: »[...] meja med sanjami in budnostjo izginja, iz sanj se zbuja v sanje, fotografije iz resničnega sveta se znajdejo na mestih, kjer jih ne bi smelo biti, pa saj so tudi tisto samo sanje v sanjah, stvari se začnejo dogajati z neobvladljivo hitrostjo in med budnostmi so vedno krajši premori«.
Čakamo nadaljevanje
Na koncu je Bogataj navrgel, da bi se mu zdelo »škoda in neprimerno, če bi ta visoko artikulirani romaneskni prvenec poskušali do konca razumeti in mu storiti silo; razmerje med morilsko in običajno, nam vsem kot potomcem kartezijanskega razcepa lastno in bolj kot ne latentno norostjo je tako zelo pretehtano, skodeli tehtnice za ali proti sta tako zelo uravnoteženi, da se ne moremo odločiti. Vsi indici
Ana Geršak je v oceni za program Ars zapisala: »V celoti gledano je Rok trajanja močan in prepričljiv prvenec, kot jih je malo, s svežim pogledom na večno aktualno temo.«
