Mesto ob Mislinji kot glavni junak knjige

Slovenjegraška knjiga: Pri Slovenski matici nova izdaja v seriji, ki obravnava slovenska mesta.

Objavljeno
09. junij 2015 17.29
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

V seriji knjig, ki jo je pred leti zasnovala Slovenska matica­ in v kateri so predstavljena­ ­razli­čna­ slovenska mesta, je pred kratkim izšla Slovenjegraška knjiga s podnaslovom Pesmi, zgodbe in pričevanja. Gradivo­ sta izbrala in uredila Niko R. Kolar in Vinko Ošlak.

V seriji so bila doslej med platnice ujeta že vsa najpomembnejša slovenska mesta. Prva je pred več kot dvajsetimi leti, leta 1994, izšla Ljubljanska knjiga, sledile so ji ­Mariborska, Tržaška, Celjska, Celovška, Ptujska, Novomeška, Kranjska, Goriška ter Črnomaljska in Metliška knjiga.

Koncept zbirke je z izborom zgodovinskih in literarnih zapisov, strokovnih prispevkov z različnih področij in likovnimi deli predstaviti določeno mesto oziroma njegovo zgodovinsko in današnjo podobo. Zato je, kot zapiše eden od urednikov, Niko R. Kolar, Slovenjegraška knjiga »skupek dragocenih razglabljanj številnih verodostojnih avtorjev, je knjiga umetnostnih sporočil, ki dokumentirajo ustvarjalna vzdušja in čustva umetnikov različnih zvrsti«.

Drugi urednik, Vinko Ošlak, dodaja: »Slovenjegraška knjiga je zbornik literarnih, zgodovinskih, enciklopedičnih in drugih prispevkov o mestu Slovenj Gradec, in to mesto je glavna tema in glavni 'junak' te knjige. Tako je tudi omenjanje imen pomembnih Slovenjegradčanov podrejeno temu namenu in konceptu vseh knjig te vrste, ki so doslej izšle pri Slovenski matici. Zato je bilo vsako ugotavljanje o primernosti ali neprimernosti, zadostnosti ali nezadostnosti omenjenih oseb in njihovih imen nesmiselno, saj so vsa omenjena imena v službi prikazanega mesta, ne pa smisel in tema knjige.«

Celovita podoba mesta

O vsem, kar je mogoče prebrati v Slovenjegraški knjigi, se je večinoma že pisalo, a izbrani prispevki in odlomki iz njih dajejo na enem mestu celovito podobo zgodovinskega in kulturnega dogajanja v mestu ob Mislinji, ki je zaradi strateške lege od prazgodovine igralo pomembno vlogo.

V širšem prostoru ni zanemarljivo rimsko grobišče Kolaciona, arheologinja Mira Strmčnik Gulič pa ugotavlja, da je območje Slovenj Gradca »star kulturni prostor, saj so arheološke najdbe dokazale naselitev v mlajši kameni dobi kar na dveh lokacijah, v starohalštatskem obdobju pa smemo računati z intenzivno poselitvijo, saj spada gradišče na 'Gradišču' skupaj s pripadajočim gomilnim grobiščem med vodilna starejšeželeznodobna najdišča v Sloveniji.

Iz tega izhajajoča dejstva, posamezne najdbe iz kasnejših obdobij, dominantna lega cerkve sv. Jurija ob stari tranzitni poti in ne nazadnje privrženost nas, domačinov, cerkvi z bogatim ljudskim izročilom so namigovali na stare naselitvene strukture na tem mestu, zato smo morali biti ob zamenjavi cerkvenega tlaka toliko bolj pozorni.«

Številne znane osebnosti

Čeprav Ošlak v uvodu ne izpostavlja posameznih osebnosti, je nekatere le treba postaviti v ospredje. Ne nazadnje je Slovenj Gradec rojstni kraj skladatelja Huga Wolfa, slikarjev Straussov, kiparja Franca Bernekerja, od tu so izhajali predniki fotografinje Inge Morath, v tem mestu ob Mislinji se je rodil in tragično umrl tudi slikar Jože Tisnikar, ikona tega mesta, ki bi verjetno ostal pozabljen v ­ bolniški secirnici brez podpore primarija bolnišnice dr. Staneta Strnada in mentorja Karla Pečka.

Slednji, letos petindevetdesetletni slikar in vsestranski kulturnik, je gotovo med najbolj zaslužnimi, da je Slovenj Gradec dobil umetniško galerijo in si z mednarodnimi razstavami pod pokroviteljstvom OZN, na katerih so sodelovali (in tudi podarili svoja dela) velikani svetovne umetnosti, kot sta Ossip Zadkine in angleški kipar Henry Moore, pridobil naziv ­mesto miru.

O odprtju znamenite razstave Mir, humanost in prijateljstvo med narodi leta 1966 je v pogovoru z Andrejem Makucem razmišljal takole: »Ne moreš povabiti sveta v Mesto, ki ga nažira rak. Ni bila dovolj le nova galerija, pogoj je bilo zdravo mesto: od fasad do najbolj banalnih komunalnih stvari – smeti,­ voda, stranišča ... Leta 66 so ljudje prihajali v koloni z železniške in avtobusne postaje, mi pa brez javnih sanitarij. Najti smo morali drugačne rešitve. Ne moreš obračati milijonov brez osnovnih civilizacijskih standardov. Funkcionarji včasih vidijo stvari zaradi narave svojega dela drugače – v umetnosti pa to ne gre. Fasada je ogledalo, del harmonije v strnjeni liniji – ali pa je nanjo legel prah. In smo uredili pročelja v starem jedru. Svet se je čudil. Navduševal.«

Ja, tudi Franc Ksaver Meško, nemško pišoči Ernst Goll, župnik Jakob Soklič, Ljuba Prenner, Jerica Mrzel ali Barbara Simoniti so dobili besedo v Slovenjegraški knjigi. Škoda le, da pri objavljenih odlomkih ni navedeno, kje je besedilo v celoti objavljeno.