Tiskane izdaje
23. februarja so minila štiri leta, odkar je umrl Matjaž Kocbek. Zapis o knjigi njegovih izbranih pesmi, ki je izšla leta 2015, prihaja malce zapoznelo, a ne prepozno, saj se bo o delu tako imenovanih neoavantgardistov, ki so opozorili nase konec šestdesetih let, še treba razpisovati.
»Neoavantgardizem« je sicer bolj ali manj zgolj literarnozgodovinska skovanka, ki naj bi opozorila na to, da je mlada generacija takrat »nasledila« prvo povojno avantgardo, ta, če sledimo Francetu Piberniku, modernizem, pred tem pa je tako imenovana graditeljska poezija prvega povojnega obdobja uspešno prešla v intimno. Vsi ti tokovi se tako ali drugače prikazujejo v poeziji Kocbekove generacije, čeravno večkrat ali zvečine tako ali drugače ironizirani ali modificirani v lastno pesniško govorico.
Podrobnejše preglede in zaznamke pestrega obdobja 1949–1972 (zamejimo obdobje s prvencem Ade Škerl in Kocbekovim prvencem) je med drugim mogoče najti v knjigah Slovenska književnost 1945–1965 Borisa Paternuja, obeh knjigah Franceta Pibernika (Med tradicijo in modernizmom, Med modernizmom in avantgardo) in Slovenska lirika 1950–2000 Denisa Poniža, dovolj pa je še drugih knjig in virov, od Janka Kosa do Matjaža Kmecla in tako dalje. Dotični izbor je izšel pri koprski založbi Hyperion pod budnim očesom pesnika Andreja Medveda (izbor, urejanje in spremna beseda Denis Poniž).
Pesniška popotnica
Izbor je urejen kronološko, od omenjenega prvenca V (1972) do Sunka s sulico (1999), na koncu pa je obširen razdelek nezbranih in neobjavljenih pesmi. Zaključek in konec sta zanimivo razmejena s pesmima Miting iz prvenca in Ti sam si svetilnik iz razdelka »redkosti«, ki sta pravzaprav dva konca iste palice; medtem ko v prvi Kocbek pesniško razgrajuje in ironizira tedanjo sodobnost (po uhojeni turistični poti / prihaja kameleon z objektivom), v sklepni ponuja univerzalno ugotovitev, precej bivanjsko označeno: Zgodovina je kurba. Prekletstvo razuma in njegovega otroka – obupa. / Teci, naj ti pesniške tančice pustijo čim manj sledov. Zažgi hišo. / Albume in enciklopedije zakoplji. […] / Izogibaj se fizike – postaja religiozna. […] / […] Pij nebo. / Tvoj libido je ocean. […] In na koncu doda: Ni začetka in slutnja konca je ena izmed utvar. / V bleščeči praznini boš vse. Molitev sama.
Pesniška popotnica, ki si jo je »v reverzu« v pričujoči pesmi napisal Kocbek, je bržčas ena najčistejših podob sodobnega sapiensa, razmišljujočega človeka, ki je redka vrsta in si mora skozi zgodovino vedno znova ustvarjati lastna bivanjska okolja. Ideologijo lahko smeši, saj ga razum seveda nagovarja k temu, a v prostoru med ideologijami, točneje, med vojnami ideologij, ostaja sam, z »množico kraljevskih kljuk«. Ko že, kot se zgodi denimo v zbirki Ars amandi (1992), išče »nebeška vrata« v intimi, sta tu vedno znova tako »nevesta v srebrni kočiji« kot »črna nevesta na nočni straži« (naslovna pesem), spet dva pola, kot se za stvarnost pač spodobi, kjer se kot pesnik lahko odloči za eno ali drugo v prid tej ali oni izpovedni strukturi, kot človek pa vedno kolobari med obema.
Večna interdisciplinarnost
Obširnejše razlage Kocbekovega pesništva ponuja dr. Denis Poniž v spremni besedi, ki odstira nekaj pomembnih, tudi družbenozgodovinskih ozadij Kocbekovega pesnjenja, hkrati pa njegovo večno interdisciplinarnost, lovljenje besede in slike, kar je bržčas tesno povezano s »srčno zgodovino« v naslovu, hkrati pa Kocbekovo pesništvo dokončno kanonizira. Pri tem osnovni pojem tega izraza, prislovično »parnasovstvo«, seveda ne more biti dokončna karakterizacija Kocbekovega pesništva. Bolj zavetišče.
