Mojca Kranjc: Dobre literature ni težko prevajati

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Sovretovo nagrado namenilo prevajalki romana Švindler, špijonka in človek z bombo švicarskega avtorja Alexa Capusa.

Objavljeno
22. oktober 2015 20.26
Tanja Jaklič, kultura
Tanja Jaklič, kultura
Če zapišemo, da je pred kratkim oddala prevod vohunskega romana kralja tega žanra, o Mojci Kranjc ne povemo veliko. Dolgoletna dramaturginja ljubljanske Drame in urednica številnih publikacij, večinoma prevaja iz nemščine (a tudi iz angleščine, srbohrvaščine) dramska, leposlovna, teoretična besedila najuglednejših književnikov. Najnovejša v njeni prevajalski delavnici je drama Gerharta Hauptmanna Rose Bernd, ki jo bodo v letošnji sezoni uprizorili v celjskem gledališču.

Če malce pretiravam, ste takorekoč naslednica Otona Župančiča, ki je bil v istem gledališču, ki se mu zdaj reče ljubljanska Drama, prav tako dramaturg kot vi in zraven seveda izjemen prevajalec.

Številni kolegi dramaturgi se posvečajo oziroma so se posvečali tudi prevajanju za gledališče: Janez Negro, Nina Kovič, Darja Dominkuš, Alja Predan, Alenka Klabus Vesel, če omenim samo nekatere. Najbrž ni naključje, da sta dramaturgija in prevajanje tako velikokrat v paru, saj dramaturg kot tisti v ekipi, ki mora najbolj poglobljeno in celovito analizirati besedilo, zelo natančno ve, kaj so specifike dramskega žanra in s tem tudi, na kaj je treba pri prevajanju besedil za oder posebej paziti. Najbolj očitna razlika od drugih literarnih zvrsti je, da besedilo na odru izgovarjajo živi igralci in ga spremljajo gledalci: umetniški doživljaj v gledališču omogoča edinole hipna identifikacija, gledalec ne more pritisniti na tipko »rewind«, ne more še enkrat prebrati odstavka ali si pomagati z opombo pod črto. In z dogajanjem se lahko identificira samo, če nezavedno sprejme in prepozna osebe, situacije. Neko dramsko besedilo, pa tudi če je staro več stoletij, se v gledališču načeloma uprizori zato, ker je metafora nekega zdajšnjega in tukajšnjega problema. Gledališče zmeraj govori sodobnosti in ta nagovor je skrit v jeziku.

In tu je delo za oba; prevajalca in dramaturga.

Seveda. Kot prevajalec z izkušnjo dramaturga se v večji meri zavedaš, kaj vse je odvisno od tega, kako je formulirana neka replika.

Najvišje prevajalsko priznanje v državi ste sicer prejeli za prevod romana švicarskega avtorja Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo. V recenzijah je pisalo, da gre za zahtevno delo, v utemeljitvi pa, da ste »kompleksnost in jezikovno gibkost izvirnika verodostojno preslikali v slovenščino«.

Prevajanje te knjige je bilo zame eno samo veselje, tako da bi težko govorila o zahtevnosti. Ker pa je dogajanje naslonjeno na resnične dogodke in ker so osnova za osebe romana zgodovinske osebnosti, je to od pisatelja, preden je vpregel svojo domišljijo, verjetno terjalo precej raziskovalnega dela. V tem pogledu je morda ustvarjen vtis zahtevnosti, nikakor pa njegova literatura ni zahtevno branje. Največja odlika njegovega pisanja je ta, da se na nezatežen način loteva relevantnih problemov, a jih ne banalizira.

Gre za drugo Capusovo knjigo v slovenščini, lani je, prav tako v vašem prevodu, izšla njegova sedemdeset let trajajoča ljubezenska zgodba, roman Léon in Louise.

Pred romanom Léon in Louise (2011) je Capus objavil več romanov in zbirk kratke proze. Se mu je pa z njim posrečil veliki prodor, in sicer tako pri publiki kot pri strokovnem bralstvu. Nanj me je opozorila prijateljica germanistka Špela Virant, urednik pri Cankarjevi založbi Andrej Blatnik pa je avtorja in delo tudi že poznal, tako da so se predlog in uredniški načrti srečno ujeli. Roman je bil očitno uspešen tudi pri slovenskih bralcih, saj je bila prva naklada razmeroma hitro razprodana in je sledil natis v broširani obliki. Seveda smo vsi nestrpno čakali, kaj bo avtor še napisal in kako se bo izognil pastem, v katere se lahko ujame prva knjiga po t. i. uspešnici. Mislim, da se mu je s Švindlerjem (2013) to imenitno posrečilo in zelo sem vesela, da se je urednik tako hitro odzval, še zlasti pa, da je knjigo uvrstil v eminentno zbirko Moderni klasiki.

Urednik, ki ga omenjate, o vas pravi, da ste prevajalka, kakršno bi si želel vsak. Brezhibna, predčasna, presežete celo optimistično pričakovanje prevajalske brezhibnosti.

Mislim, da lahko – skupaj z zahvalo – kompliment takoj vrnem. Prevajalci smo v tem, da detektiramo stanje jezika in da širimo in razvijamo njegove izrazne možnosti, najbrž takoj za pisatelji. In čeprav je prevajanje samotno opravilo – če seveda odštejem virtualno družbo samega avtorja –, se človek počuti varnega ob védenju, da se bo o kakšni drznejši odločitvi lahko posvetoval s kompetentnim sogovornikom. Brezhibnost pa je v tem kontekstu bolj začasna oznaka in se je kar malce ustrašim; zmeraj je namreč kaj, kar bi se dalo narediti bolje.

V cobissu sledimo vašim romanesknim prevodom kot po tekočem traku: Ljubeznivec Julie Franck, Zgodba o ljubezni in temnini Amosa Oza, Inštitut za naravnavanje ur Ahmeda Hamdija Tanpinarja, pa teoretske knjige kot Fenomenologija gledališča in še in še.

Letnice izida so varljive, včasih se zgodi, da naenkrat izide veliko naslovov in je videti, da si kot prevajalski stroj. V resnici pa si delal zlagoma in pač ni izšlo takoj, ko si oddal.

Večinoma prevajate iz nemščine, a tudi iz angleščine, a študirali ste primerjalno književnost, filozofijo in vzporedno dramaturgijo na AGRFT.

Nisem načrtovala, da bi postala prevajalka in nisem študirala nobenega jezika, nemščino pa smo se na Filozofski fakulteti morali učiti, da bi lahko brali teoretska dela v izvirniku. S prevajanjem sem se srečala po naključju, a najbrž vendarle ni naključje, da takrat, ko sem začela delati v gledališču. S profesorjem Jožetom Faganelom, ki je bil lektor uprizoritve, sva popravljala nekaj desetletij star prevod, ki je bil v času nastanka verjetno brezhiben, nam pa ni pa ni zazvenel. Zelo konkretno sem lahko spoznala, kako pomemben je za igralca in režiserja tekst, čeprav je v gledališču samo eno od izraznih sredstev.

Na nedavni okrogli mizi o prevajanju za gledališče ste povedali, da ima dramski prevajalec samo dve sredstvi: sintakso in leksiko. Lahko to razložite?

V resnici imaš res samo to. Sintaksa razkriva način mišljenja dramskega junaka in njegovo socialno provenienco, leksika pa značaj. Seveda je treba takoj pripomniti, da se tega dvojega ne da zmeraj ločiti, prepletena sta, saj ju določa tudi situacija: nekdo, ki sedi v naslanjaču, bo gotovo drugače govoril kot nekdo, ki stoji na robu prepada.

Vaša kolegica je pred časom izjavila, da je dramaturg režiserjev prvi sogovornik, da nikoli ne deluje z avtonomne avtorske pozicije.

Drži.

Ste potem kot prevajalka za gledališče manj avtonomni kot pri romanih?

Par, o katerem sva govorili, torej prevajalec-dramaturg, tudi po tej plati ni naključen, morda zahteva poseben, kakor naj rečem ...

Značaj?

Da. Pred prevajalcem je avtor, pred dramaturgom pa režiser. Režiser je kapitan, ti si njegov prvi častnik, pomagaš mu po najboljših močeh, ampak kam bo plula ladja, odloča on. Kot prevajalec se poskušaš vživeti v avtorja, dognati, kako bi se izrazil, če bi pisal v slovenščini. Samega sebe potisneš v ozadje. Neki nemški kolega je dramaturgijo definiral kot umetnost izginevanja.

Med vašimi prevodi je 60 dramskih besedil skupaj z radijskimi igrami ...

Imela sem srečo, da sem pri nekaterih uprizoritvah le-teh sodelovala kot dramaturg, kar je bilo zelo poučno. Med študijem uprizoritve lahko doživiš zelo iskreno in zelo neusmiljeno kritiko. Ko prevedeš roman, ne veš, koliko bralcev je knjigo odložilo, ker jim je šel na živce tvoj prevod. Igralci pa ... sam vidiš in slišiš, kje se jim zatakne, in veš, da bi lahko naredil bolje. Odziv je takojšen. Včasih je to kruto, včasih pa zelo fino.

Kako bi mlajšim kolegom, prevajalskim začetnikom, opisovali prevajalske avanture z različnimi avtorji?

Najbolj na kratko bi lahko rekla: dobre literature ni težko prevajati. V bistvu zmeraj prevajaš misel, ne prevajaš besed. Zelo hitro detektiraš, če te misli ni, če je blef. Blef je težko prevesti, misli pa ne. Seveda pa ima vsak avtor svojo specifiko. Zelo težak avtor je bil zame Theodor Adorno, ki je ljubil zapleten način izražanja, kot bi hotel mistificirati svoj postopek. Na videz težka je na primer Herta Müller, zaradi gostote in metaforičnosti jezika, marsikaj je v tekstu subtilno skritega. Ampak ve, kaj dela, in ko najdeš pot do nje, ji slediš. Ali pa na primer Thomas Bernhard: če pri njem zanemariš ritem, nisi na pravi poti.

Vam romani pogosto dajo idejo za gledališko adaptacijo?

Nisem posebna zagovornica dramatizacij. Na poti do odra se vedno nekaj izgubi, ne glede na to, kako posrečena je priredba.

Smo v tednu Borštnikovega srečanja. Tam nagrade za prevajalca, dramaturga ni.

Še v stari sestavi nagrad je bila Smoletova nagrada za avtorje tekstov, dramatizacij in tudi za prevajalce. A zdaj ima komisija svojega jollyja, lahko podeli nagrado komurkoli od ustvarjalcev. Teoretična možnost torej je.

Leta 2009 ste prejeli Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. V obrazložitvi so napisali, da ste erotično zavezani uprizoritvenemu ustvarjanju ...

Rada bi videla tistega, ki dela v gledališču, pa mu ni zavezan.